Jana Javornik
"Vsi smo feministi." Tako je 17. februarja 2023 razglasilo uredništvo Mladinamita. Avtorji ponudijo niz izključno ženskih imen svetovne estrade in slovenske politike, vključno z Beti Trtorebro in nandujem. Pod črto, kjer podajo izčrpno opredelitev nanduja, mimogrede izvemo, da je feminist "oseba, ki verjame v družbeno, politično in ekonomsko enakopravnost spolov" (prav tam).
Analizirajmo to izjavo, začenši pri njenem koncu. Enakopravnost spolov, ki je, poleg ljubica in ptica, edini samostalnik v ženski obliki v prispevku, je v tem kontekstu uporabljena neustrezno. Enakopravnost je namreč načelo, po katerem imajo vsi ne glede na spol formalnopravno (zakonsko) zagotovljeno enakost, torej pravno enakost. Ne gre je istovetiti z ustreznejšim pojmom enakost (angl. equality), ker ji manjka družbeni vidik. Enakopravnost predstavlja pravno podlago enakosti, a šele pojem enakost spolov združi pravni in družbeni vidik. Da se ne zapletemo: enakost je načelo, ki mora voditi vse javne politike in ukrepe za zagotavljanje vseh človekovih pravic; kot pravico in kot končni cilj jo moramo udejanjati v praksi. Pravna enakost je le ena od njenih dimenzij.
Zmotno je tudi enakost enačiti z istostjo ali podobnostjo žensk in moških. Nasprotno; pojem enakosti izhaja iz sprejemanja različnosti kot dejstva družbene skupnosti, ki pa ne sme biti podlaga za družbeno neenakost. Če povzamemo: izraz enakost spolov združuje enake pravice, enake možnosti in priložnosti, enako obravnavo, enako dostojanstvo in enake odgovornosti ne glede na spol.
Enakost dopolnjuje načelo pravičnosti (angl. equity). Če enakost v praksi pomeni zagotavljanje enakega vsem, pravičnost pomeni prilagoditev ukrepov, virov, priložnosti osebnim okoliščinam, potrebam in talentom, kar omogoča udeleženost vsem. Družbeni sistemi so zasnovani za nagrajevanje določenih skupin, četudi z zakoreninjenimi diskriminatornimi praksami. Načelo pravičnosti zmanjšuje prav tiste razlike med spoloma, ki se jim je mogoče izogniti ali jih popraviti, torej breme družbeno, geografsko, kulturno ustvarjenih prepričanj in praks, na primer glede rase in etnije, starosti, invalidnosti. Za lažje razumevanje: občina mora zmanjšati izdatke za javne vrtce. V sledenju načela enakosti bo zmanjšala izdatke s skrajšanjem obratovalnega časa vseh vrtcev v občini za enako število ur. Ob upoštevanju načela pravičnosti bo prej preverila, koliko ur, kdaj in kje so potrebe po varstvu najvišje, in bo skrajšala obratovalni čas le tistih vrtcev in v urah, ko so uporabljeni najredkeje. Primer je pomemben, ker opredeljuje dostopnost, ki najbolj prizadene samohranilke in samohranilce (teh je sicer manj). Naslednja primera sta prilagoditev delovnega mesta zaposlenim z oviranostjo in umestitev čiščenja pločnikov in kolesarskih poti kot nujnih v načrtih zimske službe; te pogosteje uporabljajo osebe z oviranostjo in ženske, zlasti starejše.
Vrnimo se k prvotni izjavi. Tudi verovanje (verjeti v nekaj ali nekoga) in feminizem imata malo skupnega. V grobem je feminizem intelektualna zaveza, družbeno in politično gibanje, ki išče, zahteva in soustvarja enakost, pravičnost in dostojanstvo za ženske kot najštevilčnejšo družbeno skupino, ki obenem zagotavlja obstoj človeštva. Prav zaradi te funkcije je (bila) večina žensk strogo usmerjana in nadzorovana, v pogojih kapitalizma pa razumljena kot "vir", ki se ga, kot druge, izkorišča za povečanje bogastva.
Ni zanemarljivo, da se ženske emancipativne aktivnosti desetletja vrednoti kot odklonske. Kot opozarjata Sonja Lokar in Živa Vidmar, dobi feminizem oznako meščanske prevare in obsojanja vrednega meščanskega ženskega radikalizma. Ne gre spregledati, da se oznaka feminizem razvije v "višjem duhovnem polju", v razredu, ki je večinsko neprijazen do podrejenih. Kot pišejo Aleksandra Kollontaj, Klara Zetkin, Maca Jogan in druge, je oznaka izvorno povezana prav z gibanjem za ženske pravice zgornjega sloja, znotraj "meščanske morale". Namreč, ob boju za splošne pravice vseh žensk poteka tudi boj za pravice "višjega reda" (na primer dostop do univerzitetnega izobraževanja). Pripadnice "izkoriščevalskega sloja", ki so (bile) zaradi ekonomske moči tudi politično gospodujoče, svojo "rodotvorno funkcijo" lažje prenašajo, ker jih podpirajo podrejene ženske (in moški). Zato ni naključje, da prevlada oznaka, ki jo zavračajo borke za družbeno celovitejše spremembe vseh delavskih žensk.
Po drugi svetovni vojni, ko postane enakopravnost žensk priznana sestavina družbenega urejanja, so te razlike manj izpostavljene, a se v zadnjih desetletjih spet (prikrito) kažejo. Feminizem pogosto nosi slabšalni pomen, borke za pravice žensk pa so označene s sramotilnimi in zaničevalnimi oznakami, na primer sovražnice moških, grde babe, otrokomrznice, sebičnice, histerične babe, psihopatke, ekstremistke, neuresničenke, mlade frajle.
Enakopravnost je načelo, po katerem imajo vsi ne glede na spol formalnopravno (zakonsko) zagotovljeno enakost, torej pravno enakost
Ne gre se čuditi, da so izrekanja v slovenski politiki do letos redkost. Jure Gašparič in Neja Blaj Hribar sta pregledala parlamentarni korpus (siParl), ki ga je razvil Inštitut za novejšo zgodovino in ki med drugim vsebuje zapise plenarnih sej in sej delovnih teles državnega zbora (DZ). V vseh oblikah v vseh govorih, izrečenih v parlamentu med letoma 1990 in 2022, sta našla 88 omemb samostalnikov feminizem (najpogosteje levičarski) in feministka. Za slednje se v 32 letih izrečejo trije: dve poslanki, Majda Potrata in Breda Pečan, in poslanec Matej Tašner Vatovec (posredno tudi Jožef Školč leta 2001).
Je feminizem glede na oznake v DZ levičarski in desničarski? Pogosta (pravilnejša) oznaka levi-desni-liberalni-marksistični-eko se povezuje z uvrščanjem v posebne usmeritve znotraj razvejanega in predvsem razredno razcepljenega gibanja za svoboščine žensk. Nadvse poenostavljeno: desni vidi političarke kot zmagovalke in ga feministke ne motijo, dokler so te "moški v krilih". Tako se v Veliki Britaniji, moji posvojeni domovini, vse tri dosedanje predsednice vlad, vse iz vrst konservativcev, feminizmu ne odrekajo; celo aktivno se izrekajo zanj, a ga dve nista dobro razumeli. Nasprotno hoče socialnodemokratski feminizem ekonomsko in osebno svobodne, a hkrati solidarne aktivistke. Tako sto let socialnodemokratska Švedska, moja tretja domovina, kot prva leta 2014 predstavi feministično zunanjo politiko, a z nastopom nove konservativne vlade svojo blagovno znamko upokojuje. Potem so tu liberalni (na primer pravica do izbire), marksistični in socialistični (med drugim spregledana razredna struktura), kulturni, eko feminizem. Vsak izhaja iz podobne predpostavke izziva, a ponuja različne perspektive in rešitve, ki ne zadevajo vedno istih družbenih skupin žensk.
To je teh pogosto spregledanih petdeset odtenkov feminizma. Kot pravi Farida D., se nihče ne rodi s prepričanjem, da si ženske zaslužimo manj pravic in priložnosti kot moški; vulgarnega mizoginista in arogantnega seksista vzgoji patriarhat. Mladinino razkritje z uporabo moške samostalniške oblike utegne končno obrniti patriarhalni tok zgodovine.
