Avtor Bartolo Lampret me v članku z naslovom Pismo poslancu in prijatelju 15. januarja 2021 v rubriki Pogledi naslavlja in na podlagi lastnih političnih pogledov podaja obilico subjektivnih ocen, ki so zapisane z namenom diskreditacije, žalitve in pritiska, zato opozarjam na dejstva, katera je v njegovem populističnem prispevku treba osvetliti tudi z moje strani.
Gre za očiten in nedopusten pritisk na poslanca pred pomembnim glasovanjem iz pozicije medijske moči. Prijateljska pisma se ne pišejo preko medijev, v tem primeru gre za ciljan namen moje diskreditacije in enostransko promocijo, za katero navsezadnje od časnika prejme avtorski honorar. Zato je sklicevanje na prijateljstvo le prozoren trik pritegovanja pozornosti in je več kot očitno, da ne gre za željo po ohranjanju prijateljstva, ki je s strani g. Lampreta že od jeseni 2014 "na čakanju" (ko njegova kandidatura ni bila uvrščena na listo SMC za volitve v mestni svet in svet mestnih četrti) – od takrat namreč nisva niti komunicirala, kaj šele prijateljevala. Ne gre torej za prijateljski vzgib niti v najohlapnejšem pomenu besede, ki človeka zgovorno prepriča, da ob takih prijateljih sovražnikov ne potrebuje.
Okoliščine, v katerih delujem, niso moja primarna izbira, temveč posledica razsutja in kaosa znotraj političnega prostora, kar se zrcali tudi v konfuznih in škodljivih odločitvah za celotno državo, ne le za levo provinienco. Ena takih odločitev je odstop bivšega predsednika vlade Šarca, druga pa zgolj napol domišljen poskus rušenja vlade za vsako ceno. In ko se ta izid zaradi pripetljajev začne izkazovati za vse manj verjetnega, se teža celotnega procesa skuša prestaviti na pleča "prijatelja poslanca" z zmotno domnevo, da avtor ve, kako se bo ta odločil na tajnem glasovanju. Zato na njega, s populistično retoriko, prisiljenimi čustvenimi prehodi in z nič kaj skromnim poudarjanjem vrednosti svojih predvidevanj in ocen, javno pritiska, naj glasuje tako kot avtor, ki ni njegov volivec, meni, da je treba.
V politiki sem zato, ker mi je mar, v kakšni državi bodo živeli naši vnuki
V okoliščinah večstranskih pritiskov, med katerimi ta izpod peresa avtorja Lampreta sega v sam vrh, poskušam udejanjati tisto, kar kot poslanec – posameznik in kot član poslanske skupine SMC lahko prispevam znotraj vzvodov koalicijskega delovanja. To sem dokazal tudi z ustavitvijo poskusov odmikov od koalicijske pogodbe, z zavračanjem ukrepov, ki se dotikajo ideoloških zadev, največ pa z uspehom svojih prizadevanj za Maribor, doseženih s pomočjo SMC-jevih resorjev ali vladnih odločitev. Čeprav vladna koalicija od samega začetka deluje v kritičnih razmerah neustavljive epidemije, se zelo jasno vidi, da vzporedno z glavnim izzivom zajezitve gradi ceste, železnice, domove za ostarele, da so bile nakazane razne oblike protikrizne pomoči in dodatki vsem družbenim skupinam, statistično gledano več kot v primerljivih državah EU. Na to smo v SMC stavili kot socialno liberalna stranka v času nenadnega Šarčevega odstopa, ko bi predvolilne aktivnosti in povolilno oblikovanje vlade vzeli dragocenega pol leta in dobesedno onemogočili vse tisto, kar je namesto tega bilo namenjeno zdravstvu, gospodarstvu, kulturi, sociali in infrastrukturi.
Nemalokrat so mediji poročali, da sodim med koalicijske poslance, ki so nezadovoljni z vladnim delovanjem na področju kulture, s kadrovanjem, predvsem pa s času neprimernimi tvit-UKOM-provokacijami in poskusom preusmeritve zunanjepolitičnega kurza naše države, ter da se v svoji stranki bojujem za popravke posledic teh odvečnih vzgibov. V skladu s svojo naravo in izkušnjami verjamem, da politik v umetnosti možnega potrebuje lekarniško tehtnico in da se najpomembnejša vrata odpirajo z dotikom premišljeno (na prvi pogled nelogično) skritih senzorjev.
Zavračam tudi namigovanja avtorja, v katerih razvrednoti moje poslansko delovanje, češ da mu ni ostalo v spominu, kot neutemeljena in zavajajoča. Dejstvo, da ga moji dosežki niso zanimali, ne pomeni, da ne obstajajo, zato bralcem vsiljuje relativizacijo moje vnovične izvolitve. Prav tako je nesprejemljivo, ko natolcuje, da smo se »poslanci odrekli svoji vlogi v parlamentarni demokraciji, da smo pristojnosti javnih financ prenesli na vlado in da o davkih odloča Strateški svet«. O vsem tem poslanci še vedno odločamo, vedno z obrazložitvami, vendar ker so za avtorja nesprejemljive, jih ne upošteva in me javno obsoja, kar mi je (če ne dobim priložnosti, da se odzovem) v škodo.
Zgrozil sem se ob vprašanju, ali res kot Srb mislim, da "me ta druščina sprejema kot sebi enakega" - to je žalitev slovenske družbe, ki je na vseh nivojih (v mojem primeru pa posebej) pokazala, kako je napredna, odprta in sprejemajoča. Odurnost te manipulacije se zrcali v luči dejstva, da sebi enakega vprašanja avtor, kolikor mi je znano kosovskih korenin, ni zastavljal, ko je sam bil na visokih pozicijah v policiji ali na občini. Nič na svetu ni enako, le enakopravnost šteje.
V tem turbulentnem obdobju dnevno prejmem na stotine sporočil; večinoma žaljivih, z grožnjami, generiranih iz skupnega vira, pa tudi takih, ki spodbujajo k umiritvi in nadaljevanju v tej koaliciji. Prijatelji me kličejo, se pogovarjamo in si tudi dopisujemo. Oni, resnični prijatelji, ki bodo klicali tudi po končanem mandatu, vedo, kako kompleksna je situacija, in ne dvomijo, da bom ravnal po svoji vesti za blaginjo naše države. Argumentirane razprave z njimi mi pomagajo, da objektiviziram svoje tehtanje in ne podležem populističnemu pritisku, ki, zlorabljajoč pojem prijateljstva, izstavlja račun zadoščenja za stare zamere in račun za plačilo avtorske pole na transakcijski račun.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
