Pred kratkim se je kolega, sicer umetniški vodja enega od slovenskih gledališč, pridušal nad besedno zvezo prepričevanje prepričanih in njeno rabo v slovenskem javnem prostoru. Motilo ga je, da se frazo vse bolj redno uporablja kot argument, kot sredstvo diskreditacije določenega tipa gledališča; konkretno tistega, ki vsebuje elemente političnega angažmaja, ki torej hoče tako ali drugače nagovarjati politično situacijo in s tem zastavljati načelna vprašanja, povezana z aktualnim stanjem v družbi. Kritično naravnana umetnost mora biti še posebno pripravljena na to, da je kritiki podvržena tudi sama, tu debate seveda ni, a očitek, da gre v primeru tovrstnih gledaliških praks zgolj za prepričevanje prepričanih, je po njegovem mnenju izpraznjena in nesmiselna floskula brez dejanske argumentirane moči. Sploh pa: mar tako imenovani tradicionalni teater ne počne istega? Prepričuje prepričane in s tem ohranja status quo.
Pogovor se je vrtel okrog stanja na slovenski gledališki sceni, ampak temeljni problem, ki je bil v njem izpostavljen, ima svoj odmev tudi v mnogo širšem kontekstu. Fraza prepričevanje prepričanih je postala oznaka za primanjkljaj, očitek, ki ga lahko mirne duše naslovimo na skoraj vsako javno izražanje stališč in ga tako razvrednotimo. To očitno precej uporabno orožje in na videz brezprizivni argument pa seveda najlažje in najhitreje potegnemo iz žepa takrat, ko smo soočeni z mnenjem, ki se z našim ne sklada.
Če zadevo premislimo načelno in zastavimo radikalno: ali sploh obstaja kaj drugega? Mar ni domet vsakega javno izraženega mnenja v resnici omejen? Ali nismo vsi po vrsti nagnjeni k temu, da iščemo, beremo in poslušamo tisto, kar naša že izdelana stališča zgolj potrjuje? Ali ni potemtakem vsako prepričevanje v svojem bistvu prepričevanje že prepričanih?
Seveda bi si želel, da ni tako. Tako neusmiljeno izrisana podoba postavlja pod vprašaj smiselnost kakršnegakoli dialoga in s tem – dolgoročno – naše zmožnosti mirne koeksistence. Prepričevanje prepričanih pomeni utrjevanje, beseda utrjevanje pa sumljivo spominja na okope.
Kvaliteten spor, dober fajt, dretje na križišču in malo zvitega pleha – vse to v resnici pogrešam
