Racionalni politični razcepi, ki smo jim priča v ključnih zgodovinskih trenutkih, se pogosto zgodijo iz popolnoma napačnih razlogov. Tipičen primer je brexit britanskega premiera Borisa Johnsona.
Razlogi, zaradi katerih je ameriški predsednik Richard Nixon avgusta 1971 odstopil od sporazuma iz Bretton Woodsa, so bili kratkovidni. Pod bremenom domačih pritiskov, naj uvede neučinkovito nadzor nad cenami in pomiri svoje podpornike iz delavskega razreda, je izgubil pogled na širšo sliko. Vseeno je sledil svojemu občutku: zgodovinske sile so razsodile proti vzdržnosti tega izjemnega povojnega globalnega monetarnega sistema. Ko so se ZDA iz države upnice spremenile v državo dolžnico, ki je imela nenehen primanjkljaj do preostalega kapitalističnega sveta, je bil sporazum iz Bretton Woodsa obsojen na propad, saj Zvezne rezerve oziroma Fed, torej ameriška centralna banka, niso mogle več zagotavljati fiksnega menjalnega tečaja z nemško marko, japonskim jenom, francoskim frankom in drugimi valutami. Povprečna ameriška delavska plača in življenjski standard si po tako imenovanem Nixonovem šoku nista nikoli več opomogla, posledična financializacija kapitalizma pa je bila usodna za vse človeštvo. Vendar to v ničemer ne zmanjša dejanske racionalnosti te Nixonove odločitve.
Ironično je, da sta bila največja podpornika brexita človeka, ki sta mu pravzaprav nasprotovala - Gordon Brown in Angela Merkel
