"Pred dnevi se je v Bukarešti zaključil kongres Evropske ljudske stranke (EPP), evropske družine desnih in desnosredinskih strank. Na njem so med drugim potrdili manifest (se pravi program) EPP pred prihajajočimi evropskimi volitvami in za svojo vodilno kandidatko na junijskem vseevropskem glasovanju določili predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen.
Podobna zgodba se je konec prejšnjega tedna odvila v Rimu, kjer so levosredinski Socialisti in demokrati (S&D) za Spitzenkandidata določili Luksemburžana Nicholasa Schmidta. Še nekaj dni prej, konec februarja, je politična družina evropske levice na kongresu v Ljubljani kot prvega med enakimi v boj za evropske glasove poslala Avstrijca Walterja Baierja.
O uporabnosti ideje vodilnih kandidatov se mnenja krešejo, že vse odkar so ga pred desetimi leti uvedli kot poskus zmanjševanja demokratičnega deficita. Pa se je izkazalo, da so prav tisti, ki so imeli toliko povedati čez 'neizvoljeno' oblast v Bruslju, imeli tudi največ povedati čez idejo, ki to težavo v veliki meri odpravlja.
Za kaj pravzaprav gre? Teza o neizvoljeni oblasti v Bruslju, ki ni odgovorna nikomur, je bila priljubljena krilatica evroskeptikov že od pamtiveka in je bila – med drugim – tudi ena najučinkovitejših retoričnih figur v kampanji za brexit.
Vse skupaj pa gre nekako takole. Evropska komisija je vlada Evropske unije. In ker se o vodji Komisije dogovorijo šefi držav članic in ker je tudi delitev resorjev znotraj Komisije stvar političnih kupčkanj, je vse skupaj sila nedemokratično, saj volivke in volivci na ta proces nimajo nikakršnega vpliva, medtem ko Komisija postaja vsak dan močnejša in vplivnejša." (dr)
