"Tako kot ZDA tudi Kitajska načrtuje pošiljanje posadke na Luno. Vzpostavitev stalnih baz na Luni, rudarjenje in izkoriščanje njenih surovin, uporaba Lune kot odskočne deske za pot na Mars ... vse to so drzni načrti, ki se ne bodo uresničili jutri, a nekateri postajajo realistično dosegljivi v desetletju ali dveh in so zato politično in gospodarsko zanimivi. Poleg nacionalnih vesoljskih agencij so v igri tudi zasebna podjetja in interesi kapitala.
Ti načrti prinašajo številna vprašanja, tudi pravna: kdo, kje, kaj in kako sme početi na Luni in česa ne? Mednarodni sporazum o zunanjem vesolju (angl. Outer Space Treaty), sprejet leta 1967, je razvoj tehnologije medtem daleč prehitel. Sporazum sicer prepoveduje, da bi si kdo prilastil del površja Lune (ali drugega nebesnega telesa), a rudarjenja in izkoriščanja surovin ne omenja. Zato je nujno treba razširiti mednarodne dogovore o uporabi vesolja, vključno z aktivnostmi na Luni. Ker je priprava, usklajevanje in sprejemanje mednarodnih sporazumov dolgotrajen proces, ga je treba začeti čim prej. /.../
Drugače kot Zemljino površje, ki ga nenehno preoblikujejo erozija, tektonika in vulkanski izbruhi, je na Luninem površju ohranjen zapis dolge zgodovine našega Osončja in Luninega sobivanja z Zemljo, vse od nastanka in bombardiranja z asteroidi pred milijardami let do danes. Neprecenljiva škoda bi bila, če bi okolje na Luni, neokrnjeno milijarde let, zapacali v nekaj prihodnjih letih zaradi nepremišljenosti in pohlepa."
