"Kje smo vmes v 33 letih zapravili ta človeški kapital, štiri milijone pridnih rok, na katerih lahko utemeljimo svojo državo? Kako smo se spravili v položaj, da smo ne samo politično sprti na skrajno desnico in razdrobljeno levico, vmes pa – razen na volitvah – ni nikjer ničesar? Imamo javno upravo, kjer so na eni strani zgarani, preobremenjeni in podplačani uslužbenci, na drugi pa nestrpni sodržavljani, ki bi jim rade volje 'trgali glave', ker zaradi prvih ne morejo priti do svojih osebnih izkaznic ali gradbenih dovoljenj. Navadili smo se tudi na stavko 'njih' proti 'nam' v zdravstvu, v šolstvu ne poslušamo več ne staršev, ne stroke, ne nikogar pri sestavljanju tako primitivne obveznosti, kot je šolski koledar, kaj šele pri resnih problemih, ki čakajo na čudežne rešitve. Res nikjer okoli Gregorčičeve ulice ne najdemo kakšnega Matjaža Keka, ki ne bi udaril po mizi, ampak bi okoli nje posadil glavne igralce, jim razložil, kje smo, in jih prepričal, da lahko z obstoječimi resursi zmagamo samo, če dobesedno garamo in 'umremo' drug za drugega, če si 'pokrijemo hrbet' in izbijamo žoge z nogo in glavo, kjer koli in kadar koli bo to treba, navijače pa s tem spravimo v delirij? Je to športno filozofijo res tako težko razumeti, jo ponotranjiti in vtkati v delovanje vseh nas in predvsem celotnega javno-državnega ustroja?
Ni tako težko, le detektirati je treba ključne probleme države, jim nastaviti rešitve ter pripraviti moštvo in skovati taktiko, kako jih izvesti. Ne v enem ciklusu, kot ni uspelo niti nogometašem, ampak v več poskusih, počasi, vztrajno. Zagotovo volilci vedno nagradijo tistega, ki zna pogledati čez en štiriletni mandat. Res pa nam vsaj druga polovica zgodovine 33-letne slovenske državnosti za to ne ponuja optimistične podlage."
