"Nikakor nimam želje postati predsednik stranke. Nikoli nisem verjel, da bom končal v politiki. Za ministra in za podpredsednika vlade me je povabil predsednik vlade. In 'da' sem mu rekel iz več razlogov. Ključni razlog je, da ga izredno cenim. Absolutno mislim, da je drugačen tip politika, ki ne sledi politikantskim ciljem, ampak tistim dolgoročnim, ki so pravšnji za državo. To se lahko sliši politično všečno, vendar v to verjamem.
Prijatelji me sprašujejo, kako po dveh letih gledam na politiko … Ko sem politiko opazoval od zunaj, se mi je zdelo njeno delovanje … odvratno bi bila morda prehuda beseda … Nesprejemljivo. Zdaj, ko jo spremljam od znotraj, vidim, da razmere niso bistveno boljše, kot sem si prej predstavljal. Domača politika je vsekakor najslabši del ministrovanja. Najboljši del je mednarodni, kjer ni politikantstva, temveč štejejo le argumenti. Ko se srečujem z drugimi finančnimi ministri, vidim, da imamo doma vsi enake probleme. Na mednarodnem parketu sem zelo aktiven, ugotavljam, da naša majhnost običajno ni slabost. Da, če imaš jasen cilj in argumente, je do tega cilja pogosto lažje priti v mednarodnem okolju kot doma. /.../
Kaj si želimo v naši državi? Ljudje bi imeli vse, najboljšo zdravstveno oskrbo, najvišje pokojnine, odlično socialno oskrbo, najvišje nadomestilo za brezposelne. Ampak žal nimamo tiskarne denarja, da bi vse to plačali. Če nekdo terja nižje davke, naj tudi odgovori, katere pravice naj sočasno porežemo. Naj znižamo pokojnine, transferje v zdravstveno blagajno, nadomestila? Zahtevati zgolj nižje davke ni pošteno. Naš ključni cilj je razbremenitev dela in selektivna obremenitev premoženja."
