"V tednu, ko so slovenske mlade kmetice in mladi kmetje na ustanovni seji sveta Kmetijsko-gozdarske zbornice svečano dvignili rokice za stranko, ki zanika podnebne spremembe, in jo tako ustoličili v vodstvo slovenskega kmetijstva v prihodnjih štirih letih, sem v italijanski pokrajini Ligurija gledala, kako mlada ekološka kmetica na kolenih vleče svojega štiriletnega otroka iz deroče vode in blata, ki sta v desetih sekundah zalila njeno kmetijo, sadovnjake, čebelnjake, oljčnike, vinograde, dom, in kriči od obupa: 'Na pomoč! Moj otrok! Moj otrok! Odneslo ga bo! Odnaša ga! Odnaaašaaa gaaa! Na pomoooč!'
Videla sem – vsaj že dvajsetič zgolj v tem letu – potopljene živali, izruvana drevesa, kaj drevesa, hektarje razritih nasadov, raztrgane ceste, hribe, ki so zdrsnili v dolino kot puding in mimogrede pokopali štale, ubili krave, zadušili kokoši in uničili vsako upanje. Vsakih pet minut je bil alarm kje drugje poleg Ligurije. /.../
Koliko blata! Koliko uničenja! Vest, da je skupina, ki se ji reče Društvo Slovenski kmet in ki se hvali, da je večina njenega članstva mladih slovenskih kmetic in kmetov, med mladim ekološkim kmetom in skorumpiranim specialistom za menjavanje (dobro podmazanih) političnih stolčkov za vodenje največje slovenske kmečke organizacije izbrala slednjega, je bila zgolj češnjica na tedenski torti katastrof. Nič razen političnih igric ne more razložiti odločitve, ki je na slovensko kmetijstvo zažgala kot slepeče sonce po stoletni ujmi: razgalila je vse blato, ki se je po uničujoči noči že dodobra strdilo v vseh možnih kotičkih naše kmečke pokrajine ter vnaprej zabetoniralo vsak prešeren korak, vsak, še tako nujen pogon za prihodnost. Reči hočem: Slovenski kmet in SDS. Sreča pa taka!"