Rezultati programskega razpisa ministrstva za kulturo niso nikakršno presenečenje. Na neki način je razprava o tem, kdo je ostal brez financiranja in zakaj se to ne bi smelo zgoditi, nesmiselna in brezpredmetna. Pa naj mi oškodovanke in oškodovanci – dovolil si bom uporabiti pravni termin, ker se mi zdi na mestu – te izjave ne zamerijo. V tem trenutku je še kako pomembno, da so njihova imena javno izpostavljena ter da njihove dosežke in nesporne kvalitete poudarjamo. A vse skupaj se je začelo že mnogo prej in v resnici ne gre za tokratni štiriletni programski razpis. Gre za odnos do neinstitucionalne gledališke umetnosti in z njim povezan proračunski razrez. Ministrstvo za kulturo razpolaga z največjim proračunom v zgodovini države. Hkrati so se sredstva, namenjena tako imenovani neodvisni sceni, skoraj prepolovila. To razmerje – oziroma bolje rečeno: nesorazmerje – nam pove vse.
Kulturna politika je kompleksno področje, pri katerem ne gre nikoli zgolj za razdeljevanje sredstev. Odločitve, ki jih sprejema vsakokratna kulturna oblast, so vedno tudi znak nekih skupnostnih prioritet in vrednot. Seveda lahko rečemo, da se s tem ukvarja politika v celoti, sploh v izvornem pomenu besede. A dejanja ministrstva, ki bdi nad kulturo, so v tem smislu najbolj povedna.
Občutljivih in zapletenih tem se lahko lotevamo na različne načine, o naših namenih pa ogromno pove že izbira orodja. Če bi radi kompleksno področje dejansko uredili in na njem popravili vse tisto, kar že leta ne deluje, bomo izbrali škarjice in najmanjši izvijač. Če naš cilj ni izboljšava, ampak uničenje, bomo sedli za krmilo buldožerja.
Aktualna kulturna oblast svoj teritorij že skoraj dve leti obdeluje z valjarjem, motorno žago in pnevmatskim kladivom. Ko menjava vodstva kulturnih ustanov, spreminja njihova ustanovne akte. Če je treba. No, in treba skoraj vedno je, saj svoje nastavlja po principu politične kompatibilnosti in ne na podlagi strokovnih referenc. Ko gre za področje nevladnih organizacij in samozaposlenih, pa je agenda tako ali tako jasna – rezati, redčiti in utišati.
Zakaj nova kulturna politika to počne, je retorično vprašanje. Retorična vprašanja si je smiselno zastavljati, dokler delujejo kot dobre figure, ko se jim ta rok uporabe izteče, pa je nanje bolje pozabiti. Vsi vemo, zakaj, in vsi vemo, kaj bi rada s tem dosegla. In iz meseca v mesec vidimo, da je nova kulturna politika (besedno zvezo uporabljam z maksimalno dozo ironije) v izpolnjevanju svojih ciljev dokaj uspešna. Če se njeno delovanje z aprilom ne bo zaključilo, bo ta uspešnost kmalu postala strašljiva. In s tem se moramo v resnici ukvarjati – s posledicami in prihodnostjo, pa ne samo tisto, ki se tiče neposredno vpletenih. Vprašati se moramo, brez česa bomo vsi skupaj, kot skupnost, ostali, če bo vladni buldožer še naprej neovirano lomastil po našem umetniškem in ustvarjalskem prostoru.
Dajmo buldožer v višjo prestavo in zradirajmo vse, zakaj bi se ustavljali, če nam gre tako dobro.
Večina ljudi neodvisne gledališke scene ne pozna. To je razumljivo in v resnici ni s tem nič narobe. Marsikdo tako ali tako skoraj nikoli ne prestopi praga gledališča, pa tudi med tistimi, ki so sicer redni obiskovalci predstav, je veliko takšnih, ki jih sodobne ali pa raziskovalne uprizoritvene prakse ne zanimajo. Še enkrat, v tem ni nič nenavadnega. Sodobni ples, postdramsko gledališče, performans, dokumentarni teater – vse to spada v tisto sfero odrske umetnosti, ki praviloma zanima le redke.
Podobo neodvisne scene v javnosti torej bistveno zaznamujeta nepoznavanje in nerazumevanje. Oblast, ki se je odločila to področje dokončno shirati, lahko zato po mili volji manipulira. In to tudi pridno počne. Prisesanost na državne jasli, samozadostnost samooklicanih umetnikov, zajedavci in paraziti – vse to so besede in sintagme, ki so jih včasih uporabljali anonimni forumaši. Danes z njimi operirajo najvišji predstavniki ministrstva.
Ob takšni politični agendi in dikciji ter hkratnem nerazumevanju področja s strani širše javnosti se je v resnici težko pogovarjati o tem, kaj siromašenje neodvisne gledališke scene pomeni za skupnost. Skupnost je že dolgo nazaj sprejela konsenz, ki ga aktualna oblast še utrjuje – gre za nerazumljivo in nesmiselno početje peščice čudakov, ki ga ne potrebujemo. In vsi ti neodvisneži – "S kakšno pravico se sploh imenujejo neodvisni, če pa so odvisni od proračuna?" – naj končno odrastejo in si najdejo resne službe.
No, morda bi lahko na vlak nevednosti in nepoučenosti skočili na tem mestu. Pa zastavimo premislek na široko. Vsaka nova ideja je na začetku čudaška – to pravilo velja ne glede na to, o katerem področju se pogovarjamo. Če si želimo napredka, potrebujemo neki inkubator inovacij, kjer si ljudje upajo več. Kjer poskušajo nove stvari, kjer raziskujejo in iščejo, se v teh iskanjih mnogokrat izgubijo, a vsake toliko ustvarijo nekaj, kar je pomembno. Ne samo za njih, za vse, za skupnost kot celoto. Kar se lahko zgodi tam, se ne bo zgodilo nikjer drugje. In če uporabim prispodobo, ki jo bodo razumeli vsi: krčenje neodvisne gledališke scene je podobno ukinjanju razvojnega oddelka v podjetju. Takšno podjetje bo delovalo še naprej, ampak v njem se v resnici ne bo zgodilo nič. Stagnacija pa na dolgi rok prinaša okostenelost, rigidnost in mnogokrat tudi propad.
To je torej tisto, kar vsi skupaj, kot skupnost, izgubljamo s siromašenjem neodvisne gledališke scene. Izgubljamo iskro, inovativnost in vztrajnost vedno vnovičnih iskanj, ki se mnogokrat izgubijo, vsake toliko pa najdejo nekaj, česar bolj tradicionalnim formam in vsebinam zavezano gledališče ne bo našlo nikoli. Ko nam razpada neinstitucionalni del uprizoritvene krajine, je ogrožena gledališka umetnost v celoti. Glede tega, da gledališče potrebujemo in hočemo, pa smo menda že davno sprejeli konsenz. Saj smo ga? Če je tu prišlo do kakšne spremembe, se opravičujem, nisem bil obveščen. Ker če je tako, potem tole pisanje nima nikakršnega smisla. Dajmo buldožer v višjo prestavo in zradirajmo vse, zakaj bi se ustavljali, če nam gre tako dobro.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
