(STRAN 210) Zamenjati moram stikalo za luč

Zamenjati moram stikalo za luč v dnevni sobi. Nujno. To ponavljam že nekaj tednov. O tem razmišljam tudi v tem trenutku, ko sedim za računalnikom in pišem kolumno. Zamenjati moram stikalo za luč. Skrajni čas je, da to storim.

Seznami opravil so zanimiva reč. Praviloma so izjemno koristni. Z njihovo pomočjo strukturiramo svoj čas in vanj sistematično stlačimo vse obveznosti. Tudi takrat, ko se to zdi na prvi pogled nemogoče, jih s pomočjo oštevilčenih alinej ponavadi izpolnimo. Kdaj drugič pa nekako obvisijo v zraku - ali v zavesti ali na listku, prilepljenem na vrata hladilnika, nima veze - in od tam bdijo nad našim vsakdanom. V stilu desetih zapovedi ali česa podobnega: načeloma nam je popolnoma jasno, kaj je treba storiti, samo pri realizaciji se ves čas zatika.

Svetopisemska prispodoba je v resnici precej neumestna. Govorim o izjemno banalni zadevi - zamenjati moram stikalo za luč. Očitno je nekaj narobe s kontaktom, stvar je treba odpreti, in ko bom že pri tem, jo bom še zamenjal. Do pred nekaj meseci vse skupaj ni bilo moteče, imeli smo samostoječo svetilko, ki je dajala več kot dovolj svetlobe in s tem uspešno nadomeščala tisto, ki visi sredi sobe. Zdaj pa je drugače. Stara samostoječka se je poslovila, nova izgleda super, a sveti precej bolj šibko, še ena je v prostoru bolj za šminko - nujno potrebujemo dobro delujočo glavno luč. Takšno, ki ne utripa. Zato moram zamenjati stikalo.

Metafora z desetimi zapovedmi je res pretirana, po drugi strani pa je danes zadnji dan starega leta. In preskok iz zadnjega v prvi mesec tradicionalno povezujemo s takšnimi in drugačnimi novoletnimi sklepi, ki niso v resnici nič drugega kot seznam vsakodnevnih opravil na steroidih. Če se nam po torbah in denarnicah valjajo pozabljeni listki, na katerih piše "Zamenjaj stikalo za luč v dnevni sobi", so praznični sklepi bolj ambiciozni in velikopotezni. V prihajajočem letu bom boljši človek, kot sem bil letos - verjetno bi jih lahko strnili v nekaj takšnega.

Pogumno, zelo pogumno. A hkrati smiselno. Preseganje samega sebe, osebni razvoj, napredek - kakorkoli že to imenujemo, zagotovo je pomembno, da svoja življenja usmerjamo k boljšemu. Da smo do sebe zahtevni, da poskušamo odpraviti svoje napake ali pa vsaj zmanjšati negativni vpliv, ki ga imajo na druge. Vse skupaj lahko hitro zveni rahlo ceneno, ampak ena stvar je še bolj cenena kot prepričanje, da smo lahko boljši: poceni cinizem.

Postanimo torej boljši ljudje. Misel je lepa in gotovo jo vsi podpišemo. Ampak kako?

Imam dva majhna otroka. Ena izmed stvari, ki se jih moraš kot starš priučiti, je dajanje navodil. Najprej jima rečeš, naj pospravita sobo. Čez deset minut prideš nazaj in ugotoviš, da v njunem bivališču vlada še večji kaos kot prej. Malo zaropotaš, prijazno zagroziš z izgubo privilegijev ali čim podobno nesmiselnim, potomca se znova lotita dela, ti pa zadovoljen zapustiš prostor. Pet minut kasneje je nered v otroški sobi tak, da ga tvoje skromno poznavanje fizikalnih zakonov ni več sposobno doumeti.

V čem je problem? Na tej točki se nima več smisla ukvarjati z naslovnikoma, premisliti je treba navodilo. "Pospraviti sobo" je koncept, ki je za dva majhna otroka presplošen in preveč abstrakten. Naloga vključuje cel kup partikularnih dejanj in vsako izmed njih je hkrati možen odvod. Zato moramo navodila konkretizirati: "Pospravi kocke v škatlo." In šele ko je to opravljeno, se je smiselno pogovarjati naprej.

V resnici nismo bistveno drugačni od svojih otrok. Čeprav smo sposobni misliti velika dejanja in preobrazbe lastne osebnosti, se nam pri izvedbi tovrstnih nalog praviloma zatakne na zelo podoben način. Nekaj časa smo osredotočeni na cilj, potem pa se kar naenkrat zalotimo, da knjigo, ki bi jo morali pospraviti na njeno polico, že pol ure prebiramo.

Pospravljanje otroške sobe in popravljanje lastnih napak sta dejansko zelo podobni misiji. Obe potrebujeta jasno strukturo in verjetnost, da ju izpeljemo do konca, je večja, če svojo pozornost s celote preusmerimo na zaporedje majhnih korakov. Življenje ni v resnici nič drugega kot skupek majhnih in banalnih opravil, ki se jih lahko lotim ali pa jih odrinem na stran. Ne gre za to, da postanem boljši človek. Zamenjati moram stikalo za luč. In ko se bo pojavil naslednji podoben izziv, se ga lahko lotim malo hitreje. Seštevek vseh teh banalnosti bo dolgoročno morda nekaj pomenil. Upam. Če ne drugega, nam luč v dnevni sobi končno ne bo več utripala. Tudi to je nekaj. Zdaj pa dovolj tega pisanja in dovolj tega leta. Kje je izvijač, da spravim zadeve v red?