V preteklih dveh tednih sem dal v tisk dve zadevi, knjigo in ploščo. Takšna obdobja so strašno naporna in stresna. Milijonkrat se prebijaš skozi ene in iste strani, da bi le odkril vse napake in zatipke, na koncu pa se ob prvem, diagonalnem branju sveže stiskanega izvoda takoj zaletiš v tri. Pri glasbi je še huje - poslušanje neskončnega števila variant istega komada ima za posledico predvsem to, da se ti lastna muzika skoraj zagabi. Ja, izdaja je naporno početje, vsaj v tem pomenu besede. Tudi v tistem drugem pa ni nič bolj preprosto. Izdaja - kakorkoli jo obrnemo in razumemo - zahteva celega človeka.
Zadnje mesece jo malo pogrešam, samo besedo. Pričakoval bi, da bo v vročem političnem ozračju, v katerem ljudje radi opletajo s težkimi izrazi, bolj popularna. Saj sem ter tja jo kdo zagrabi in zaluča na drugo stran, a glede na njeno neizprosnost in moč bi si predstavljal, da se bo to dogajalo pogosteje. Etiketa je res spektakularna in nalepimo jo lahko na skoraj vsako čelo, upravičeno ali neupravičeno, psovka je vselej učinkovita.
Se spomnite volitev leta 1996? Volilni izid je takrat prinesel novi in mladi državi neznano situacijo - viseči parlament. No, to pa je besedna zveza, v katero se zadnje dni zaletavamo neprestano, ampak takrat se je zdela kot bitje z drugega planeta. Viseči parlament, pat pozicija, 45 proti 45, le napol operativen državni zbor, v katerem nobena stran ne more sestaviti koalicije - kaj naj počnemo z vsem tem? In kaj se bo zgodilo?
Takrat se je zgodil Ciril Pucko. V ključnem trenutku je iz vrst krščanskih demokratov prestopil v LDS in s tem bistveno spremenil razmerja moči znotraj zbora predstavnikov ter predstavnic ljudstva. Janezu Drnovšku je uspelo sestaviti vlado, beseda pucko pa se je iz lastnega imena spremenila v splošen pojem. Enim je pomenila zrelost, demokratičnost in državotvornost, za druge je postala sinonim za izdajalca. Pucko! Ta prekleti p in umazana p!
Kaj se je s Cirilom dogajalo kasneje? S politiko se je ukvarjal do leta 2005, od tam naprej pa mi o njegovi karieri ni dosti znanega. A to je v resnici nepomembno, Ciril Pucko se je s svojo gesto vpisal v zgodovino, kot nekaj novega in za tisti čas nepredstavljivega. Z vidika vsega, kar se je v državnem zboru dogajalo v naslednjih 25 letih, pa je ta zgodba o prestopu stoletja in poslanski veleizdaji kar malo smešna.
Zadnje volitve v državni zbor Republike Slovenije smo imeli 3. junija 2018, pred skoraj natanko tremi leti. In kaj vse smo v tem času doživeli? Za trenutek pospravimo svoje politične preference v predal in si napišimo kratko zgodbo z naslovom "Osmi sklic državnega zbora Republike Slovenije ali Ciril Pucko se v neznani kafani ob drugem pivu reži kot pečen maček".
Naslov je dolg, a tudi zgodba ni ravno kratka. Najprej smo imeli vlado z zunajkoalicijsko partnerico. Razmerje je trajalo, dokler se ni končalo. Zakaj? Vprašanje krivde je v takšnih situacijah brezpredmetno, ko gre zveza narazen, sta vedno kriva oba. Ljubezenski roman tako imenovane leve sredine - kako globoko butasta in nesmiselna je v resnici ta besedna zveza - se je spremenil v novelo in takrat se je prvič porodila ideja, da bi se šli morda še enkrat preštet. Pa se nismo, namesto tega smo fasali epidemijo in novo vlado. S tem (z novo vlado) ni v osnovi nič narobe, razen če koalicija sloni na sodelovanju ne samo ene, ampak dveh strank, ki sta parlamentarni prag prestopili tudi na račun zagotavljanja in priseganja, da takšna vladajoča kombinacija zanje niti približno ne pride v poštev. Ja, če si na sredini, lahko na srce brez težav položiš levico ali desnico.
Parlament postane prostor neprestanega preštevanja, ideja, da bi se šli preštet volivke in volivci, pa še vedno ostaja samo ideja. Slaba, če vprašate nepreštevne in neprištevne predstavnike ljudstva
A tu se zgodba šele zares začne. Nastanek nove vlade potegne za sabo rošade v parlamentu prihod novih poslancev, eden od prišlekov iz koalicijskih vrst kmalu prestopi v opozicijske, sledi še nekaj podobnih, skoraj neopaženih nogometnih prestopov, dokler ne poči: obe omenjeni stranki s srcem na poljubni strani telesa praktično razpadeta. Ena razpade dobesedno, polovica poslanske skupine gre v opozicijo, polovica ostane koalicijska. Druga razpade na bolj sofisticiran način, izstopi iz koalicije in hkrati ostane v vladi ter se preoblikuje v ... Nihče ne ve, kaj. Parlament postane prostor neprestanega preštevanja, ideja, da bi se šli preštet volivke in volivci, pa še vedno ostaja samo ideja. Slaba, če vprašate nepreštevne in neprištevne predstavnike ljudstva.
Ciril Pucko pa medtem na vrtu neke oštarije pije pivo in se krohota: "Mene ste zmerjali z izdajalcem?! Kaj pa zdaj?! Kako boste poimenovali tele?" Ja, Ciril, imamo problem, verjetno si moramo izmisliti novo besedo, izraz izdajalec je postal v zadnjih 30 letih preveč omleden, morda je zato manj popularen, kot bi pričakovali.
Kako torej poimenovati parlamentarce in parlamentarke, ki jim veleizdajalec iz leta 1996 ne seže niti do kolen? Kar je bistveno in resnično, najlažje izgovori pesem. In pesem, ki jasno ubeseduje našo politično stvarnost, se je že napisala, pred nekaj tedni jo je na vratih državnega zbora izpovedal Boris A. Novak. Njen naslov je Izdajalci z veliko začetnico P. Ja, to je beseda, ki jo potrebujemo, to je izraz, ki našo politikantsko reprezentanco opiše tako, kot si zasluži. In čeprav vem, da Boris ni imel v mislih Cirila Pucka, mi je tale naključna bližina dveh velikih začetnic P izjemno všeč. Tudi Cirilu je všeč. Morda si bo naročil še tretje pivo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
