Moj dobri prijatelj in dolgoletni poslušalec ter spremljevalec moje Katalene je imel pred kratkim predstavitev nekega svojega projekta. Prosil me je, da imena in ostale konkretnosti zamolčim - ne zaradi njega, pač pa zaradi nekaterih drugih, ki nastopajo v zgodbi. Pa saj tovrstne podrobnosti res niso bistvene, anekdota deluje tudi brez njih.
Kakorkoli, šlo je za javni dogodek, ki se ga je udeležilo približno sedemdeset ljudi - vsi po vrsti visoko izobraženi kadri iz sfere skrbi za narodov blagor in obče dobro. Dogodek je trajal nekaj ur in bil prekinjen z dvema odmoroma, v katerih je moj prijatelj za ozadje vrtel zadnjo katalensko ploščo z naslovom Kužne pesmi.
Preden kdo skoči in me obtoži, da svojo kolumno izkoriščam za promocijo lastnega glasbenega početja - beseda promocija je v zgodbi, kot se bo kmalu izkazalo, dejansko ključna. Ampak pojdimo lepo po vrsti. V dneh, ki so sledili, je organizator dogodka in junak naše zgodbe prejemal pisma in odzive. V glavnem so bili vsi pozitivni, nekaj pa jih je vendarle vsebovalo tudi kritične pomisleke. Ti se niso nanašali na samo predstavitev, pač pa na tisto, kar se je dogajalo vmes. Na muziko.
Ob kaj so se nezadovoljni kadri, zadolženi za obče dobro, spotaknili? Vsi po vrsti - bilo jih sedem - so opozorili, da javna institucija, ki prireja tovrstni javni dogodek, ne bi smela propagirati katolicizma.
Naše Kužne pesmi so, kot pove že sam naslov, posvečene čudnim epidemičnim časom, ki jih živimo. Seveda skozi dialog s preteklostjo, ki je že ves čas bistven element katalenskih glasbenih iskanj. V duhu tega koncepta se je na albumu znašla tudi naša uglasbitev frančiškanske molitve proti kugi z začetka osemnajstega stoletja. Ker je molitev bila in še vedno je eden izmed načinov, na katerega se človek sooča z nesrečo, katastrofo, strahom in mizerijo. In molitev seveda ne bi bila molitev, če ne bi omenjala Marije in Jezusa Kristusa. No, vsaj frančiškanska ne.
Ko si enkrat odložen in pospravljen v predal, iz njega zelo težko zlezeš. Jezus Kristus? Mohamed? Verski blaznež. Solidarnost in prerazporeditev bogastva? Komunistka. Pravica do splava? Ponorela feministka
Smo Katalena zaradi naše Antifone promotorji katolicizma? Vsak, ki vsaj približno pozna našo glasbo, se ob tem verjetno samo nasmehne. Zakaj nas je torej kot takšne prepoznala sedmerica skrbnikov in skrbnic občega dobrega? Pa ne pozabimo - med sedemdesetimi udeleženci jih je sedem kritiko prireditve ubesedilo in na naslov organizatorja dejansko poslalo. Deset odstotkov jih je spregovorilo in upravičeno lahko sklepamo, da jih je še nekaj procentov ostalo tiho.
Če hodi kot raca, govori kot raca in je videti kot raca, potem je to najverjetneje raca. Razen takrat, kadar ni. Ne glede na to, kako visok je v resnici odstotek za katolicizem občutljivih udeleženk in udeležencev opisanega dogodka, še vedno z vso resnostjo in prepričanostjo trdim, da Katalena nismo katoliški bend. Lahko bi bili, zakaj pa ne, naš odnos do religije je v tej zgodbi povsem nepomemben. Dejstvo je, da pač nismo. V resnici je ta oznaka za naše početje še kar absurdna in smešna. Seveda pa moraš, da bi prepoznal bizarnost in komičnost "očitka", najprej vedeti, o kom ali čem sploh govoriš. Tu pa se spotaknemo ob problem, ki sega onkraj konkretne anekdote.
Kalupljenje ni stvar poglobljenega premisleka in poznavanja konteksta. Da nekoga ali nekaj pospraviš v predal z etiketo, je dovolj ena beseda ali izjava. Ko pa si enkrat odložen in pospravljen v predal, iz njega zelo težko zlezeš. Jezus Kristus? Mohamed? Verski blaznež. Solidarnost in prerazporeditev bogastva? Komunistka. Pravica do splava? Ponorela feministka.
Ljudje imamo v bistvu dokaj lene možgane - lene v smislu natančnosti in poglobljenosti. Tako pač je in do določene mere je to razumljivo. Življenje teče s težko obvladljivo hitrostjo in nas neprestano postavlja pred različne izzive, od najbolj banalnih do precej bolj zapletenih. Da ne bi zaostali za tempom, ki ga narekuje vsakdanjik, smo mnogokrat prisiljeni v hitro sprejemanje odločitev. S tem ni nič narobe, prilagodljivost in miselna hitrost sta kvaliteti, ki nam še kako koristita. Razen takrat, ko nam ne.
Ta lahkotnost označevanja je vse prej kot nedolžna. Vrednostne sodbe in vsebinske opredelitve nekoga ali nečesa preprosto morajo biti utemeljene v vsaj približno kompleksnem premisleku. Preprosto rečeno - moramo vedeti, o čem sploh govorimo, preden to stvar označimo za takšno ali drugačno. V nasprotnem primeru se nevede znajdemo v nekakšnem miselnem vakuumu, v katerem pojmi in oznake nimajo več nikakršne teže. Zunanji znak tega vakuuma je izpraznjena govorica, ki z neznosno lahkotnostjo opleta z oznakami ter na vse in vsakogar lepi etikete. Suvereno, a hkrati povsem nesmiselno. Pospravljen in urejen predalnik pa ni vedno dobra novica.
Včasih je tovrstno etiketiranje precej nedolžno, kot v primeru Katalene in katolicizma. Mnogokrat pa ima lahko dolgoročne posledice. Ni nam treba daleč, da bi videli, kakšne so. Prisluhnimo lastni govorici.