(STRAN 210) Moje mnenje

Zadnje čase je strašno popularna starodavna modrost, ki pravi, da je mnenje najnižja oblika vednosti. Evropska tradicija jo pozna od antike in v raznih različicah in kontekstih se že več kot dve tisočletji vedno znova vzpostavlja in izpostavlja, včasih na bolj, včasih na manj relevanten način. V odnosu do pojmov, kot so znanje, vedenje in resnica, bo mnenje vselej postavljeno v podrejen položaj, logično. A to še ne pomeni, da ga lahko mirne duše odpravimo kot ničvredno. Pojmi, o katerih govorimo, so vse prej kot enoznačni in tudi razmerja med njimi so izjemno kompleksna.

V naši koronski stvarnosti je omenjena krilatica pravi hit. In kar je najbolj zanimivo – po njej posegajo zagovornice in zagovorniki agend, ki si stojijo radikalno nasproti. To je po svoje razumljivo. Krilatica v resnici ni krilatica, misel je izjava z zgodovino – oneliner, v katerem so zgoščene razvejane refleksije in idejni sistemi. Kot takšna pa ne more biti zaključek interpretacije, ampak šele njen začetek.

Se tega zavedamo? Rokujemo s to starodavno modrostjo z zadostno mero previdnosti in spoštljivosti ali smo jo ponotranjili zgolj kot priročno orodje, s katerim po potrebi opletamo naokrog?

V gimnaziji me je slovenščine in književnosti eno leto učil Marko Trobevšek. Med mnogimi njegovimi kvalitetami sta že takrat izstopala smisel za humor in izjemen občutek za dobro in pravo mero provokacije. Kot na primer takrat, ko je našo debato o vsebini nekega literarnega dela – pozabil sem, za katero besedilo je šlo, vem pa, da smo svoje ideje izražali zelo samozavestno – prekinil z besedami: "Dovolj, hvala, zanimivo, zdaj pa vzemite zvezke in pišite, vam bom jaz povedal vaše mnenje."

Marko nas je seveda zajebaval, hkrati pa je s to izjavo na zelo eleganten način izpostavil dvoje. Najprej vprašanje, koliko so "naša mnenja" v resnici naša. V drugi vrsti pa je pod vprašaj prijazno postavil kvaliteto, smiselnost in miselni domet izrečenega. Ni treba, da vsako stvar, ki nam pade na pamet, takoj raztrobimo naokrog. Včasih lahko kako idejo tudi zadržimo zase in ji damo čas, da se razvije. Ali pa nanjo preprosto pozabimo.

Prva dilema je odvisna od ostrine skalpela, s katerim jo seciramo. Za praktično vsakim našim mnenjem stoji skrita ali malo manj skrita avtoriteta. Jasno, nihče se ne rodi in ne biva v praznem prostoru. Čas in življenje z drugimi ljudmi me oblikujeta in moja stališča so vezana na vse, kar sem prebral, slišal, videl ter izkusil. Koliko je torej v tistem, kar izrečem, dejansko mojega? V resnici bore malo. Če se tega zavedam, se lahko na trenutke iz naučenega papagaja spremenim v palčka, ki stoji na ramenih velikanov. V arhivarja, ki bolj ali manj spretno zlaga posamične enote arhivskega materiala v vsaj približno nove celote. V mnenja, ki jih lahko z zadržkom imenujem moja.

Zadržek je ključen pojem, tudi ko govorim o drugi dimenziji izvrstne Trobevškove provokacije. Kdaj spregovoriti in kdaj biti tiho? Vemo, kako nevarna je lahko samocenzura, a to še ne pomeni, da kot orodje ni včasih tudi smiselna in koristna.

Vrnimo se na začetek – mnenje je najnižja oblika vednosti, tako pravijo in tako zadnje čase radi ponavljajo. S pavšalno rabo starodavne krilatice se tisti, ki jo izreka, avtomatično postavlja na vzvišeno pozicijo resnice. A ljudem, ki s takšno lahkoto opletajo z resnico, tako ali tako ne gre zaupati. Treba je stopiti korak nazaj. Če že vrednotimo, se moramo najprej soočiti s kompleksnostjo tistega, kar imenujemo mnenje.

Dejstvo je, da imeti svoje stališče ni preprosto. Ker ne, vsaka stvar, ki mi pade na pamet, še ni mnenje. Misel si zasluži ta naziv šele takrat, ko je utemeljena v premisleku in ko smo jo sposobni utemeljiti ter argumentirati. Takrat lahko za svojimi stališči – v skladu z etimologijo besede – trdno stojimo. Trdnost pa seveda ne pomeni trdosti. Izdelano in premišljeno mnenje se zaveda svoje minljivosti in prehodnosti. Zato je odprto za drugačne in druge argumente. Pa to ne pomeni, da se obrača po vetru. Samo prisluhniti zna. In to ni malo.

Reflektirano in izoblikovano stališče je previdna žival. Na tak način se tudi izreka – z zadržkom, z zavedanjem lastnih omejitev, z zdravo mero samocenzure. Vsega tega nam ljudem že od nekdaj manjka, v viroznih in nervoznih časih morda še bolj kot ponavadi. To je do določene mere seveda razumljivo, ko se počutimo slabo, pač bruhamo. Nevzdržnost situacije lahko vsaj delno omejimo tako, da ne bruhamo po drugih. Pa to ni poziv k molku, niti približno. Zgolj opomba pod črto, v kateri piše, da naj kričavost naše govorice ne preglasi tišine našim misli.