Zdravo.
Kaj naj rečem? Hvala za pismo? Če sem iskren – s tabo sem menda lahko –, jih imam že po malem dovolj. Tole pisanje nosi zaporedno številko deset, dopisujeva si enkrat na štirinajst dni, in če upoštevam dejstvo, da te je v tem času dvakrat odneslo v tiste tvoje hecne dramske čudaškosti, traja najina korespondenca skoraj pol leta in se razprostira čez tri letne čase: pomlad, jesen in zimo. Se ti ne zdi, da bi počasi lahko končala?
Vem, to ni odvisno od naju. Morda bi res lahko nehala, izolacija in zapora nista več tako trdni in življenje se počasi vrača v malo bolj prepoznavno obliko. Imamo pa še vedno policijsko uro. Morda bi se morala ravnati po njej? Hmnja, ideja je smiselna, bojim pa se, da bova ob čakanju na njen preklic popisala še veliko časopisnega papirja.
Bova videla? Bova videla. Naj se zdaj posvetim tvojemu pismu. Razumem poanto: da smo prestopili neki nevidni rubikon jeze in besa ter da so vsi pozivi k spravi v tem trenutku kontraproduktivno in jalovo početje, če ne celo namerno prilivanje olja na ogenj. Tudi tvoje vztrajanje pri tem, da je treba stvari poimenovati s pravimi imeni in jih preprečiti, predvsem pa ne dovoliti, da se skrivajo za paravanom temeljnih civilizacijskih idej, kot je svoboda govora – vse to je na mestu.
Me je pa zmotila tvoja prispodoba z dinamitom in gašenjem požara. Metoda je strašno zanimiva in v sebi nosi – vsaj za laika in naravoslovna butla, kar midva seveda sva – zrno paradoksalnosti, zaradi katerega lepo ilustrira tvojo misel. Pozabil pa si, da je metafora skupaj s satiro ena od glavnih žrtev brezumnosti časa. Ljudje ne razumejo prispodob, nočejo jih razumeti. In ko vidijo besedo dinamit, pomislijo na dinamit.
Ne vem, morda se ne strinjaš, ampak jaz bi stvar formuliral drugače. Sicer pa – a poznaš tisti občutek, ko bereš neki svoj stari tekst in ti postane nerodno? Malo zardiš, pogoltneš slino in si rečeš: ups, tole bi pa moral bolje premisliti in preveriti?
Pred nekaj dnevi je portal Pod črto v sodelovanju z inštitutom Danes je nov dan objavil prvi del raziskave o spletnih trolih na slovenski politični sceni, o tviter brigadah in lažni javnosti, o tako imenovanem "astroturfingu". Princip tovrstnega načina političnega delovanja ni nov, so mu pa družbena omrežja dala nov zagon. Politična stranka s svojimi nasprotniki in kritiki ne obračunava neposredno, pač pa s pomočjo večje ali manjše množice lažnih profilov, ki dajejo vtis, kot da za njimi stojijo realni ljudje. Glas slehernika ima po svoje večjo težo, gre pač za stališče, ki ni del organizirane politične agende. Oziroma: "astroturfing" ustvarja tak vtis. Seveda pa je ta vtis lažen.
Gre za organizirano početje, za katerim finančno in organizacijsko stojijo konkretne stranke. Da je početje izjemno priljubljeno pri novodobnih populistih, ni nobeno presenečenje. Tudi to, da se takšnih praks pri nas najbolj intenzivno poslužuje stranka, ki je trenutno na oblasti, smo že vedeli. Danes je nov dan in Pod črto to "zgolj" dokazujeta.
Zadeva je izjemno zanimiva, preberi tekst. Zdaj pa k razlogu za mojo in kmalu tudi tvojo zadrego. Se spomniš Boštjana Šeruge? Nekaj ti odzvanja v glavi, ampak ne veš točno, kam bi to ime vtaknil. Dovoli, da ti priskočim na pomoč.
Pred slabim letom si na teh istih straneh objavil kolumno z naslovom T. C. je ena navadna rit, v kateri si se znesel nad člankom, ki ga je na portalu Utrip Ljubljane objavil ali objavila T. C. Vsebina članka na tem mestu ni bistvena, v svojem pisanju si predvsem problematiziral sam medij, avtorja oziroma avtorico članka in vir – tvit človeka po imenu Boštjan Šeruga.
Utrip Ljubljane si suvereno razkrinkal. Ugotovil si, da je portal sicer vpisan v razvid medijev, da pa v njem ni nikakršnih podatkov o uredništvu, da so vsi članki podpisani z inicialkami (U. C. ali T. C.) in da so brez izjeme zgolj prepisi tvitov ali kratkih agencijskih novičk. "Medij", ki objavlja "članke". Oziroma: partijsko trobilo SDS pod krinko javnega občila – odgovorni urednik portala Utrip Ljubljane je Zoran Mojškerc, leta 2018 kandidat SDS za župana občine Logatec, kjer tudi živi.
Razgalil si jih kot pravi raziskovalni novinar, ponosen sem bil nate. Glede svojega soimenjaka, avtorja izvornega tvita, pa si bil na začetku sicer malo skeptičen, a si mu – ob pomanjkanju dokazov – vendarle priznal realni obstoj. Naj te citiram:
"Eden glavnih elementov kredibilnosti je podpis. Boštjan Šeruga se je pod čivk podpisal z imenom in priimkom, 'članek', ki njegov zapis citira, pa podpisujejo inicialke. (...) Ničesar ne zamerim Boštjanu Šerugi, morda je čisto okej dečko, s katerim bi se lahko kvalitetno skregal o politiki, tale T. C. pa ni nič drugega kot ena navadna hinavska rit." In še: "Boštjan Šeruga ni internetni trol, je resnična oseba, ki je javno spregovorila, kar si zasluži določeno mero spoštovanja."
Stari, veš, v čem je problem? Malo si že star in ne znaš guglati. Ja, zdaj prihajam do tiste že omenjene zadrege in zardevanja ter do stavka: "Ups, tole bi pa moral malo bolje preveriti." Ne znaš guglati, punce in fantje Pod črto in pri Danes je nov dan pa to početje obvladajo. Boštjan Šeruga ni Boštjan Šeruga. Oziroma: Boštjan Šeruga ni študent Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko iz Maribora, ki v prostem času rad deska na valovih. Fotografije, ki si jih videl in razumel kot dokaz njegovega realnega obstoja, v resnici pripadajo nekemu Fletcherju s Floride, Boštjan Šeruga pa je povsem običajen trol. Žal ne morem zapisati niti "Boštjan Šeruga je ena navadna hinavska rit", ker Boštjan Šeruga preprosto ne obstaja. To je samo ime, za katerim se skriva tviteraška in FB-brigada. Ali so njeni člani fanatiki ali plačanci, ni pomembno, v vsakem primeru je jasno, komu služijo.
To je to za danes. Ne bom ti zameril, če ostanem brez odgovora, verjetno je res čas, da to korespondenco zaključiva. Ti se odloči.
Boštjan
Obiščite spletno stran brez oglasov.
