Zdravo, spet jaz.
Vrenkovanje, praviš? Kot pot kolektivne normalizacije in znak, da se nam še ni in se nam morda tudi ne bo do kraja zmešalo? Veseli me tvoj optimizem, a nisem prepričan, da ga s tabo delim. Pa ne samo zaradi nebuloz in sovraštva, ki se kopiči na spletnih profilih. Obup, ki veje iz tvojega pripisa, mi je žal bližji od pozitivne naravnanosti, s katero se sicer hvalevredno trudiš.
Zadnjič sem si končno ogledal Death to 2020, Smrt 2020. Netflixova produkcija, saj veš, že nekaj časa sva jo imela na seznamu. Film je satirični hommage minulemu letu, rahlo zmešan in precej zabaven spomenik času, ki ga živimo. Zadeva je absolutno za pogledat, seveda pa tudi tako ambiciozen in megalomanski filmski projekt trči ob čer, ob katero se danes spotakne vsak, ki se hoče igrati satiro. Ugotovitev je zdaj že stara, a se z vsako ponovitvijo izkaže za bolj resnično: svet, v katerem živimo, je postal preveč zmešan, da bi se iz njega dalo delati norca.
Pa ne bom spet gonil te lajne, brez skrbi, sploh ker verjamem, da parodija kljub svojim težavam ostaja ključno orodje in orožje. Orodje za refleksijo stvarnosti in orožje za boj proti njeni norosti. Death to 2020 v svojem kritičnem premisleku na trenutke zadene tja, kamor je treba.
Eden izmed fiktivnih, a zato nič manj realnih likov v filmu je Bark Multiverse, ultrabogataš in guru družbenih omrežij. Novinar mu med drugim zastavi vprašanje o družbenih omrežjih in radikalizaciji. Uporabniki in uporabnice virtualnih platform smo bojda izjemno dojemljivi za takšna ali drugačna skrajna stališča, po nekaterih ocenah jih ponotranjimo v izjemno kratkem času, nič več kot šestih mesecih. Bark Multiverse se ob tem zadovoljno nasmehne in odgovori nekaj v smislu: da, dobro nam gre, ampak nismo še tam. Naš cilj je pet minut.
Rasizem je rasizem, sovraštvo je sovraštvo in antisemitizem je antisemitizem. Nič od tega ne more in ne sme ostati skrito za paravanom svobode govora
Logično nadaljevanje debate o radikalizaciji je zgodba o vse bolj polariziranem svetu in sprti Ameriki. Smrt 2020 se pač osredotoča na Združene države, ker pa so ZDA svetilnik ... česarkoli že, lahko vse skupaj mirno preslikamo tudi na naš prostor.
Vez med radikalizacijo in polarizacijo je seveda kompleksna, a dovoli mi, da jo za trenutek radikalno poenostavim: akcija in reakcija, to je to, nič drugega. Osnovni fizikalni zakon, preslikan na družbene odnose. Če nas kdo oblaja, zalajamo nazaj. In če nam kdo vztrajno stopa na žulj, ga slejkoprej užgemo po gobcu.
Ja, ljudje smo zapletena bitja, po drugi strani pa smo preprosti kot recept za fižolovo enolončnico. In nikoli nihče ne ve - ali pa noče vedeti - kdo je vrgel prvi kamen, naenkrat letijo in padajo z vseh strani in slejkoprej jih vsak, pa naj bo še tako zaprisežen miroljub, pobira s tal in meče nazaj. Akcija - reakcija, nič drugega kot to. In zdaj smo tu, kjer smo, pada z vseh strani in vse bolj pogosto si zastavim vprašanje, ki se ga na smrt bojim: ali smo v vojni? Če smo, nam ne preostane drugega, kot da izberemo stran in začnemo streljati. Če še nismo, je treba storiti vse, da nas vanjo ne zanese.
Prosim, prihrani mi pomirjujoče besede. Samo ena stvar (že tako ali tako živčnega) človeka spravi ob živce še bolj kot kamen, ki ga faše v glavo: spravni traktati. Ko postane naša nervoza večja od nas samih, so pozivi k pomiritvi kontraproduktivni; namesto da bi gasili, podžigajo. Glavni piroman pod krinko samooklicanega gasilca je v tej državi kar naš predsednik. Marsikaj sem že imel povedati čez njegovo instagram afnanje, ampak v resnici je kot model s snežakom še relativno neškodljiv. Ko spregovori o spravi in dialogu, o svojih žal priljubljenih temah, pa postane njegovo početje za ta narod smrtno nevarno.
A veš, s čim so gasili naftne požare v Kuvajtu leta 1991? Vprašanje zveni, kot da je z drugega planeta, vem, ampak odgovor je še kako zanimiv: z dinamitom! Ja, tudi tako se lahko ubranimo pred uničujočo katastrofo, s stvarjo, ki je sama v osnovi namenjena uničevanju. Kaj je torej treba storiti, da brezsramna verbalna obračunavanja ne prerasejo v tisto, česar se oba bojiva? Stvari je treba imenovati s pravimi imeni, pri tem vztrajati in jih preprečiti. Preprosto kot recept za fižolovo enolončnico. Rasizem je rasizem, sovraštvo je sovraštvo in antisemitizem je antisemitizem. Nič od tega ne more in ne sme ostati skrito za paravanom svobode govora.
Drži se. In ne bom zapisal "nasvidenje v naslednji vojni", zvenelo bi groteskno. Boštjan