O, kakšno presenečenje! Ne vem, če je ravno prijetno – najino dopisovanje povezujem z obdobjem epidemije, izolacije in policijske ure, z vse prej kot prijetnimi spomini – a reciva, da je vsaka stvar, ki nas zbca iz letargije, pozitivna. Tvoja diagnoza politične naveličanosti je pravilna, zato se ti lahko za brco samo zahvalim.
Kako si napisal? "Niso vsi isti, nekateri so neprimerno bolj isti kot drugi." Parafraze klasik, ki sva jih požirala kot gimnazijca, me ponavadi živcirajo, ampak ta ti je uspela, moram priznati. Istost v vseh niansah, stopnjah in antagonizmih – pa naj še kdo reče, da politika ni navdihujoča.
Ja, včasih morda res je, ponavadi pa vendarle ni. Ko sem spremljal nekatera predvolilna soočenja, me je občutek istosti in nespremenljivosti nekajkrat oklofutal na najbolj banalen način. Deja vu, ki si ne zasluži nobel francoskega izraza. Najbolj brezvezen možen dežavi.
Konkreten primer – argumentacija po principu "to si ti, kaj sem pa jaz?" Argumentacija, ki to ni, a očitno deluje, zato ostaja eno najbolj priljubljenih orožij naše politikantske elite. "Gospod minister, takrat in takrat ste zapisali to in to. Se vam zdi to primerno?" "No, preberite raje, kaj pravijo oni, zadeve so vendar popolnoma jasne!" Kaj je jasno? In a lahko prosim odgovorite na vprašanje?
Ta retorični prijem (besedo retorika tu uporabljam z dobršno mero slabe vesti) je tako prozoren, da bi ga preprosto morali omejiti oziroma prepovedati. Kot prepovedani položaj pri nogometu. Še lažje bi bilo, pri famoznem ofsajdu se vedno nekaj preklamo, tu pa je prekršek tako očiten, da ga vidi vsak otrok. Jasno, prepozna ga iz vrtca. V soočenja vpeljemo sodnika ali sodnico, ki ob prvi kršitvi pokaže rumeni karton, ob drugi pa rdečega. Izključitev iz oddaje in prepoved sodelovanja na naslednji tekmi. Še bolj preprosto kot pasulj.
Vem, blodim, ideja je preveč smiselna, da bi bilo o njej vredno fantazirati. In morda priljubljenost te do kraja infantilne govorice, ki je v zadnjih dveh letih kvečjemu še zrasla, pove več o nas kot o njih. Očitno te manevre kupujemo, očitno jih nagrajujemo s svojimi glasovi. Očitno je, da se jim ta popolnoma pootročena govorica izplača, in zato pri njej vztrajajo, vsakič znova. Dežavi – beseda bi bila težko bolj primerna.
Črta je črta. Kdor jo prestopi, si zasluži samo prezir. In ne samo rdečega kartona, pač pa izključitev iz vseh tekmovanj
Ampak ja, istost pozna nianse in nekateri prijemi so neprimerno bolj isti kot drugi. Se spomniš petindvajsete obletnice Srebrenice? Slovenski premier je takrat zapisal, da tega pokola ne bi bilo, "če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo". V trenutku, ki mu pritičeta pieteta in spoštljiv molk, si je privoščil nekakšno historiografsko refleksijo, ki je s strokovnega vidika vsaj sporna, kot simbolna gesta – in v bližini smrti ter tragedije dobi vsaka izjava simbolno težo – pa do kraja perverzna. Zadnjič si potegnil črto pri Lutri. Prav je tako, ravnanje okoljskega ministra res pove vse. Ampak zame je bila črta jasno zarisana že dve leti prej.
Zakaj obujam spomin na to izjavo? Najprej zato, ker je ne smemo pozabiti. Ker je črta pač črta. V drugi vrsti pa zato, ker se ta sprevrženi politikantski ples po grobovih nadaljuje. Scenografijo zdaj ponuja ukrajinsko mesto Buča, dramaturški pristop pa je identičen – na eni strani pretresljive podobe trupel, na drugi slike nasmejanih političnih nasprotnikov. Umazanija in nizki udarci so v naravi vsake predvolilne kampanje. Ampak nekatere stvari bi morale biti in ostati svete ter nedotakljive. Črta je črta. Kdor jo prestopi, si zasluži samo prezir. In ne samo rdečega kartona, pač pa izključitev iz vseh tekmovanj.
V ljubljanski galeriji Vžigalica in kmalu tudi na Vodnikovi domačiji je oziroma bo na ogled razstava Zgodilo se je čisto blizu nas, posvečena trideseti obletnici prihoda pregnancev iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo. Ob njej sem naletel na zapis igralca Davorja Janjića. Zadeva je neizmerno zabavna, zato jo bom navedel kar v celoti.
"Prvič, ko sem prišel v Ljubljano, se je avtobus ustavil na semaforju pri kopališču, kjer sem videl napis Kopališče Ljubljana. Seveda nisem znal slovensko in sem mislil, da je tam britof. Tam so bile tudi reklame in sem si rekel: Slovenci so šli res v pizdu mater, reklame dajejo na pokopališče."
Kombinacija mimobežnega pogleda z avtobusa in neznanja jezika, ki ima za rezultat ljubko pomoto. Strašljivo je, ko ta simpatična anekdota trideset let pozneje pridobi še kako resno dimenzijo. Ne, Slovenci na britofe ne obešamo reklam. Res smo šli v pizdo mater, na zidove pokopališč lepimo predvolilne plakate.
Drži se, prijatelj. Se vidiva na predvečer volilnega molka.
Boštjan
Obiščite spletno stran brez oglasov.
