(STRAN 210) Fitzcarraldo enaidvajsetega stoletja

Pred nekaj dnevi je mojo pozornost pritegnila novica o Jeffu Bezosu, ustanovitelju in izvršnem predsedniku Amazona ter drugem najbogatejšem prebivalcu našega planeta. Ameriški poslovnež si je zaželel novo jahto. Naročilo za kolosalno, kar štirideset metrov visoko morsko zverino je prevzela ladjedelnica v nizozemskem mestu Alblaserdam. A ko je bila tako imenovana superjahta skoraj končana, so njeni stvarniki skupaj z lastnikom naleteli na težavo - na edini poti do morja stoji rotterdamski most Koningshavenbrug, ladja pa je previsoka, da bi zaplula pod njim.

Kaj storiti? Načrt je preprost. Zgodovinski most, popularni De Hef, ki je bil nazadnje obnovljen pred petimi leti, bodo delno razstavili in ga spet sestavili, potem ko bodo ladjo spravili na drugo stran. Račun bo plačal Jeff, prebivalke in prebivalci Rotterdama bodo nekaj časa sicer brez mostu, a menda ja ne bodo komplicirali. Človek pač potrebuje svojo barko.

Zgodba ima kopico dimenzij, od kompleksnega razmerja med javnim in privatnim do povsem legitimnega in rahlo banalnega pomisleka – kako to, da se na to "težavico" ni nihče spomnil že prej? Ogromno materiala torej za resne analize in bolj ali manj neškodljive šale.

Moj prvi preblisk je bil spomin na film Fitzcarraldo, mojstrovino Wernerja Herzoga, v kateri eno svojih najbolj nepozabnih vlog odigra Klaus Kinski. Zgodba – če jo poenostavim – o obsedenosti, viziji in norosti. Pa tudi o neizprosnosti, pohlepu in bogastvu.

Brian Sweeney Fitzgerald je irski poslovnež, ki na začetku dvajsetega stoletja v Peruju išče svoj prostor pod poslovnim soncem. Geslo igre je kavčuk, igrišče pa prostrana območja amazonskega pragozda, ki jih perujska vlada širokogrudno ponuja v najem in eksploatacijo. Fitzcarraldo – tako ga kličejo domačini – se dokoplje do pravic za parcelo v neznanih divjinah, najame parnik in se odpravi na pustolovščino.

Njegov načrt je nor. Ker je najkrajša pot neprehodna, bodo pluli po vzporednem rokavu reke in tam, kjer sta rokava najbližje, ladjo zvlekli čez hrib. Dobesedno in zares. Klic bogastva je močan in človeško življenje je v perujskem pragozdu poceni.

To se zgodi v filmu. In to se je dogajalo tudi med snemanjem. Werner Herzog je bil v odnosu do svoje umetnosti vedno brezkompromisen in produkcija Fitzcarralda je šla v anale kot verjetno eden najbolj krutih in nevarnih snemalnih podvigov v zgodovini. Samo snemanje je bilo vsaj tako tvegano kot realni dogodek, ki je služil za osnovo scenarija. Vse za kavčuk! In vse za umetnost!

Beseda umetnost je v paraleli med Jeffom Bezosom in Brianom Sweeneyem Fitzgeraldom ključna. Pa ne umetnost pridobivanja kavčuka in njegove obdelave, umetnost poslovnega uspeha v kolonialnih časih ali umetnost merjenja objektov in s tem povezanega načrtovanja njihove poti. Umetnost v klasičnem pomenu, brez trohice ironije.

Brian Sweeney Fitzgerald Fitzcarraldo ljubi umetnost. Ljubi italijansko opero in obožuje Enrica Carusa. Njegov brezkompromisni poslovni načrt poganja dvoje: dobri stari pohlep in malo nore sanje. Fitzcarraldo bi rad v Amazoniji zgradil operno hišo. In na njeni otvoritvi bo pel Enrico Caruso.

Je glas Enrica Carusa vreden žrtev, ki jih zahteva podvig obsedenega Irca? Seveda ne. O vzvišeni in transcendentni razsežnosti umetnosti lahko razpravljamo v nedogled, na koncu bomo iz goreče hiše namesto Rembrandtove slike vedno rešili mačko. Umetnost življenje presega, nikoli pa ga ne odtehta.

Ampak osredotočimo se na motiv in mentaliteto glavnih junakov – tako prilika o dveh ekscentričnih bogataših postane zares zanimiva.

Superjahta Jeffa Bezosa je privatna stvar. V njej oziroma na njej bodo uživali izključno njen lastnik in tisti, ki bodo nanjo povabljeni. Meščanke in meščani Rotterdama se bodo morali za nekaj časa odpovedati svojemu mostu zgolj zato, da se bo lahko ekscentrični bogataš številka ena fijakal po svetovnih morjih. Pa dobro, zaradi posega na De Hefu ne bo nihče umrl. Edina stvar, ki jo lahko v tej zgodbi očitamo lastniku Amazona, je neumnost. Res bi lahko prej izmeril višino svoje barke.

Ekscentrični bogataš številka dve pa je nor. Kako naj drugače imenujemo človeka, ki hoče svoje s krvjo in življenji prebivalcev amazonskega pragozda pridobljeno bogastvo zapraviti za operno hišo? Opero, ki sploh ne bo samo njegova, pač pa bodo v njej lahko uživali tudi drugi. Ironija je včasih neokusna, vem, ampak v zgodbah o ekscentričnih bogataših neokusnosti nikoli ne zmanjka. 

Norost ali neumnost – na koncu lahko paralelo med Fitzcarraldom in Bezosom speljemo na to dilemo. Malo me, ne vem, zakaj, spominja na neko drugo, s katero se v romanu Divje palme in starec sooča William Faulkner: "Med bolečino in praznino vedno izberem bolečino," zapiše ameriški pisatelj leta 1939. Ta stavek enaindvajset let kasneje v še eni filmski klasiki parafrazira Jean Paul Belmondo. In čeprav ga njegov lik, mladi Michel, postavi na glavo, ga dilema preganja in žene do konca. Do zadnjega diha. In kakorkoli obračamo – v tej norosti in bolečini, v tem gnanju do konca nekaj je. Nekaj. V superjahti Jeffa Bezosa ni absolutno ničesar.