Oznaka prijateljska je za konkretno tekmo milo rečeno cinična. Igralci Starta so dobili pred tekmo jasno navodilo, bolje rečeno - ukaz. Tekmo morajo izgubiti, v nasprotnem primeru jih čaka brutalna kazen. Fantje so vedeli, kaj to pomeni, a ko so stopili na igrišče, so v žaru borbe in nogometne strasti na vse skupaj pozabili. Igro so igrali tako, kot so jo igrali vedno - zavzeto in do konca. Tekma se je končala s 5:3 za Start. Po koncu so bili ukrajinski nogometaši aretirani in ustreljeni. Zadnji sodnikov žvižg ni nikoli prej in nikoli kasneje tako neizprosno zarezal v čas.
Štiriindvajsetega februarja 2022 se je Kačjemu otoku, majhnemu koščku kopnega v Črnem morju, približala ruska vojaška ladja. Za obrambo strateško pomembnega otočka je bila zadolžena 13-erica ukrajinskih vojakov. Rusi so jih pozvali, naj se predajo ter se tako izognejo prelivanju krvi. Odgovor je bil preprost in jasen: "Jebite se!" Vojaška ladja je otok zasula z raketami, vseh 13 vojakov je padlo. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski jih je v čustvenem nagovoru ljudstvu imenoval za heroje in napovedal, da jih bo posthumno odlikoval z najvišjimi državnimi priznanji.
Zgodbi nista povsem takšni, kot sem ju zapisal. V prvi so - v skladu z njeno mitološko ter legendarno naravo - dejstva rahlo prikrojena. Druga ima, kot se je izkazalo nekaj dni po dogodku, v resnici vsaj približno srečen konec. No, ni ravno srečen, je pa vsaj manj nesrečen. Trinajsterica ukrajinskih vojakov je trenutno v ruskem ujetništvu. Živi so, v danih okoliščinah je to veliko.
Vojna je izmislek človeštva - poudarek je ključen. Vzporednice, ki jih nekateri radi vlečejo med vojno in naravnim stanjem ter bojem za obstanek so perverzne
Če se vrnem k tako imenovani tekmi smrti - ta naziv se je "prijateljskega" srečanja med ekipama Start in Flakelf prijel po vojni. Zgodba je v resnici precej kompleksna. Tekma se je dejansko zgodila in tudi zmaga ukrajinskega moštva je dejstvo. Ni pa nobenih dokazov o grožnjah s smrtjo in tudi neposredno po srečanju se ni zgodilo nič. Šele deset dni kasneje je prišlo do aretacij najprej šestih in potem še dveh ukrajinskih nogometašev. Razlog ni bila sama tekma oziroma njen rezultat, v glavnem je šlo za sum vohunstva, v enem primeru za pretep z nemškim državljanom. Od osmerice so trije dočakali konec vojne, peterica ne. Mikola Korotkiha je gestapo med zaslišanjem mučil do smrti, Oleksandr Tkačenko je bil ubit pri poskusu bega, Nikolaj Trusevič, Oleksij Klimenko in Ivan Kuzmenko so bili pol leta kasneje ustreljeni v koncentracijskem taborišču. Strašne usode, a nobena od njih ni bila neposredna posledica tekme smrti.
Podobno kompleksen kot sam dogodek je tudi mit, ki se je rodil v letih po drugi svetovni vojni. Uradna sovjetska historiografija in propaganda sta imeli s tekmo nemalo težav, vloge nekaterih, ki so bili vanjo vpleteni, so bile namreč vse prej kot enoznačne. Vprašanje "Na kateri strani si bil?" nima vedno preprostega odgovora. A kljub temu je sovjetska povojna oblast podpirala mitološko različico, ki je postala splošno znana zgodba o neupogljivem junaštvu okupiranega naroda.
Težko pišem o vojni, ne drznem si. Premalo sem pameten, da bi se šel neke vojaške, strateške in politične analize, ko pa jo poskušam misliti v njeni splošnosti, kot "pojav", trčim ob zid nedoumljivega. Vojna je najstrašnejši izmislek človeštva in kot takšna skoraj neubesedljiva.
Vojna je izmislek človeštva ta poudarek je ključen. Vzporednice, ki jih nekateri radi vlečejo med vojno in naravnim stanjem ter bojem za obstanek so naravnost perverzne. Samo človek je uničevanje bitij iste vrste povzdignil v sistem. Sistem, ki ga financira, strateško misli in načrtuje ter vztrajno podpira s propagandnim strojem.
Izmislek in zgodba. Vojna vselej producira zgodbe, mite, legende. Tu pa je meja med resnico in fikcijo mnogokrat zabrisana. Na eni strani imamo zgodbe o neverjetnem pogumu - tistih na fronti in tistih, ki se z vojno spopadajo v zaledju. Eni so v uniformi, drugi v civilu, vsem pa sta skupna pogum in neverjetna požrtvovalnost, ki sta znak človeškega.
Na drugi strani pa so miti o herojih. In čeprav gre mnogokrat za iste zgodbe, je njihova narava drugačna. Miti so praviloma (vsaj delno) sfabricirani kot sredstvo propagande, kot gorivo za nadaljevanje vojne, kot ključna sestavina tistega, kar imenujemo vojna morala in kar je od morale v pravem pomenu besede v resnici precej oddaljeno. Resnične zgodbe o pogumu so v svojem bistvu zgodbe o nesmislu vojne. Miti nam poskušajo dopovedati, da vojna ima smisel.
Da ne bo pomote, niti približno ne postavljam pod vprašaj poguma fantov s Kačjega otoka. Ravno nasprotno, izjemno ga občudujem. Po drugi strani pa sem predvsem vesel - vesel, ker so živi. To veselje je, kakorkoli obračam, večje od občudovanja. Vesel sem, da so živi, mladi in v svojem pogumu ravno prav objestni. Vesel sem, da se niso spremenili v mrtve heroje, in z vsem srcem upam, da bo tako ostalo. Da ne bo trajalo dolgo in da bodo kmalu lahko svoj "Jebite se!" zabrusili še komu, v povsem drugačnih okoliščinah. Na primer na nogometnem igrišču med prijateljskim turnirjem, ko bo nasprotno moštvo že malo pretiravalo s prekrški in umazano igro. In ko bo zadnji sodnikov žvižg zgolj signal za odhod pod prho in na pivo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
