Sveča ugasne, spomin ne

"To bo vse zamrlo. Še ta običaj bo izginil," sta ob nedavnem dnevu spomina na mrtve komentirali gospe ob obisku pokopališča, ko sta užaloščeni ugotavljali, da se okoli grobov ne drenja več toliko ljudi kot leta poprej. Najbrž se jima je zdelo neprimerno tudi, da se na grobove ne odlaga več toliko sveč, ampak nadomestki, denimo poslikani kamenčki ali kakšen drug trajnejši način, s katerim se povežemo, spomnimo pokojnikov. Ogenj, prižiganje sveč ima sicer globok, tudi daleč v preteklost segajoč pomen. Od nekdaj so sveča, ogenj, luč simboli toplote, miru, spomina, povezava tostranstva in onostranstva. Pa vendar, čas gre naprej, pogledi na ravnanja in običaje, ki spremljajo tradicijo, se spreminjajo, prilagajajo širšim družbenim okoliščinam.

Kakor je namreč potrošništvo ob premajhni skrbi za ohranjanje okolja prineslo na grobove ogromne količine sveč in rož ter tako dan, ko se v družinskem krogu spominjamo bližnjih, nam dragih, ki jih ni več med nami, spremenilo v praznik svečarjev in prodajalcev rož, zdaj vse bolj v ospredje prihaja zavedanje o tem, da se prineseno na grobove že po nekaj urah spremeni v kupe neuporabnega, zlasti je pri tem problematična plastika. K ozaveščanju o tem pripomorejo tudi ekološke in obenem dobrodelne akcije, kakor je denimo Manj svečk za manj grobov. Začeli so leta 2009 na osnovi ideje Damijane Jelševar, ki je to prinesla iz Kanade. Tam je na pogrebu videla, da ljudje bistveno drugače ravnajo ob primeru smrti. Brez gore sveč in cvetja, zato pa z veliko spoštovanja, sočutja. Svojci, prijatelji, znanci in sodelavci ne prinašajo sveč in rož, temveč darujejo sredstva v tisti namen, ki ga določi družina. V Fundaciji Svečka tako z nagovarjanjem obiskovalcev pokopališč v tednu okoli dneva spomina na mrtve postopoma prodirajo do vse več ljudi z opozorili o prekomernosti uporabe nagrobnih sveč in s spodbudo, da se raje ta denar preusmerili v donacije, ki lajšajo in rešujejo življenja. Tako so v preteklih letih, ko se je skupaj nabralo že čez 300 tisoč evrov, prispevali za blazine za nepokretne bolnike in aspiratorje, za raziskave rakavih obolenj, kritje stroškov zdravljenja težkih bolezni, operacije, nevrofizioterapevtske obravnave otrok, nakupe bolniških postelj ter različnih medicinskih pripomočkov. Hkrati poudarjajo, da z akcijo ne želijo rušiti tradicije in simbolov, ki so povezani z njo. Zgolj pozivajo k zmernosti ob našem ravnanju in k premisleku, da nas oziroma naše prispevke živi prav tako ali pa še bolj potrebujejo.

Skozi zgodovinska obdobja je ves čas prisotno preizpraševanje tradicije, družbe se skozi menjavo generacij soočajo z neprijetnimi trki s sodobnim. Tudi pri tako občutljivi temi, kot je smrt. A pomislimo. Če je dandanes skorajda samoumevno, da bo na pogrebih žara, ne pa torej pogreb s krsto, še ne tako dolgo nazaj ni bilo tako. Kakor je za Večerovo prilogo V soboto popisal Stane Kocutar, so se ideje o sežiganju oziroma upepelitvi umrlih v Evropi obudile v 19. stoletju. Toda v Rimskokatoliški cerkvi in ob čaščenju kulta telesa je to velikokrat naletelo na odpor. Ko pa so pred 150 leti razsajale kuga, epidemija kolere in tuberkuloza, so mnogi začeli posvečati več pozornosti upepelitvi trupel kot bolj higienski rešitvi v takšnih ekstremnih razmerah. V upepelitvi so videli tudi več zasebnosti za pokojnika, spoštovanje njegove poslednje volje.

V Mariboru so se v oktobra 1930 ustanovljenem društvu Ogenj s sedežem v Mladinski ulici meščanske elite zavzemale za upepelitve, mesečno so odvajali denar, da so zbirali za upepelitev, ki so se izvajale v tujini. Društvo je delovalo do okupacije leta 1941, po vojni pa ni bilo obnovljeno. Ideja upepeljevanja je pri nas ponovno oživela sredi sedemdesetih let in leta 1977 je na ljubljanskih Žalah začela delovati prva upepeljevalnica, drugo so na Dobravi v sklopu Pogrebnega podjetja Maribor odprli šele leta 1998, kar se z današnje perspektive zdi cela večnost.

Ko so letos v Mariboru zaključili investicijo v upepeljevalnico, kjer je zdaj že četrta peč, so pripravili tudi dneva odprtih vrat za javnost. Mnogi so takšno potezo podjetja označevali za grozljivo, nespoštljivo. Gotovo je kritike vredno, kako dragi so pokopi in vsa ceremonija, ki običajno sodi zraven, na račun česar pogrebna podjetja tudi kujejo dobičke. Priča pa tak odziv tudi o tem, kako je smrt še zmeraj tabuizirano področje. Toda prav zaradi tega, ker nas vse čaka (upamo, da čim manj boleč in čim kasnejši) konec tuzemskega življenja, je dobro, da o tem govorimo, se pogovorimo s svojimi bližnjimi že zdaj. Čeprav si oblast od nekdaj lasti tudi pravico, da kroji načine, kako bomo odšli na poslednjo pot, je prav, da v okviru tega tudi sami izrazimo voljo, povemo, kako se želimo posloviti. Kakor je prav, da še pred smrtjo uredimo tudi oporoko in zapišemo našo voljo o dedovanju v izogib kasnejšim kregarijam med dediči.

Sama sem za raztros pepela. Da torej ne želim imeti groba, je delno povezano tudi s tem, da sem zgodaj izgubila mamo in sem bila nato del družinskih razprav o spomeniku pa tem, kakšna bo ikebana za prvi november ... Vrsto let sem bila tudi ob vsakokratnem obisku babice deležna vprašanj, ali sem bila kaj na grobu pri mami. Pa če rože lepo rastejo, pa koliko sveč gori, pa kaj bodo sosedi rekli, če bo kak pogreb, na našem grobu pa nobene sveče ... Četudi mi je bilo to odveč, sem hkrati razumela, da njej te stvari veliko pomenijo. Zame pa moja mama ni (samo) tam, kjer je pokopana, ampak je povsod, v mojem srcu, spominu.

Torej, tudi če se tradicija spreminja, običaje, navade krojijo razmere in razvoj družbe, to ne pomeni, da je ni, da je zamrla. Je le drugačna. Tudi pri obiskovanju grobov. Vsak svoj večni spomin na drage nosi v sebi. Količina na grob prinesenih sveč in rož pa ni nobeno merilo za to, koliko je kdo koga cenil za časa njegovega življenja ali kolikokrat se spomni nanj, ko ga ni več med živimi.