Grozni ruski napad na Ukrajino bi moral biti elitam srednjeevropskih članic zveze Nato in preostalemu delu zavezništva klic za streznitev. Ne da bi upravičevali rusko agresijo, moramo priznati, da so desetletja politične delitve in institucionalnega propadanja prispevala k relativni šibkosti ukrajinske države - slabosti, ki jo ruski predsednik Vladimir Putin zdaj neusmiljeno izkorišča. Medtem ko pomagajo žrtvi in kaznujejo napadalca, bi morale tudi druge države v regiji upoštevati težke lekcije ukrajinske tragedije.
Uspešna, demokratična Ukrajina z močno vojsko bi lahko imela možnost, da je sprejeta v Nato, kot so to izkoristile njene sosede iz srednje Evrope
Ko je Ukrajina v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja izšla iz razpadajoče Sovjetske zveze, je bila med gospodarsko uspešnejšimi postkomunističnimi državami. Glede na kupno moč je bil njen BDP na prebivalca za približno 20 odstotkov višji od poljskega. Če bi to še veljalo leta 2020 in če prebivalcev Ukrajine ne bi bilo za neverjetnih 15 odstotkov manj, bi bilo njihovo gospodarstvo (v smislu kupne moči) za skoraj dve tretjini večje od ruskega. Uspešna, demokratična Ukrajina z močno vojsko bi lahko imela možnost, da je sprejeta v Nato, kot so to izkoristile njene sosede iz srednje Evrope in nekdanjih sovjetskih baltskih republik.
Namesto tega so bila tri desetletja neodvisnosti Ukrajine zaznamovana z gospodarsko stagnacijo, globokimi notranjimi delitvami in ponavljajočim se spogledovanjem z avtoritarizmom, ki so ga prekinjale impresivne, a burne vstaje prozahodnih delov družbe. Medtem je v srednjeevropskih državah, med njimi na Poljskem, Madžarskem in v Romuniji, vzplamtelo soglasje o pridružitvi demokratičnemu Zahodu. To se jim je zelo obrestovalo: v eni generaciji se je poljsko gospodarstvo za skoraj trikrat povečalo.
Na žalost so nekdanji demokratični voditelji od leta 2010 drseli po poti, grozljivo podobni tisti, ki je ustavila postsovjetsko rast Ukrajine. Na Madžarskem in Poljskem so avtoritarni voditelji metodično razjedali demokratične institucije z enim ciljem - ustvariti nepremostljive ovire za opozicijske stranke, ki bi jim lahko nasprotovale.
Medtem ko Madžarska in Poljska nimata etničnih ali verskih prelomnic, s katerimi se sooča Ukrajina, so njihovi voditelji, tudi Viktor Orban in Jaroslaw Kaczynski, izkoriščali in poglabljali ideološke razkole med naprednimi meščani in konservativnim podeželskim prebivalstvom v državi. Liberalne politike in intelektualce ter vedno manj neodvisne novinarje pa so zasmehovali kot izdajalce, tuje agente ali jih celo primerjali z živalmi.
Namesto prozahodnega zunanjepolitičnega konsenza postkomunističnih desetletij sta Orban in Kaczynski okrepila protizahodno retoriko. Na Madžarskem so mesta oblepljena z reklamnimi panoji, ki svarijo pred zlonamernim Brusljem, in Orban vsiljuje svojo voljo madžarskemu narodu. Kaczynski pa nacionalistično histerijo usmerja proti Nemčiji, glavni zaveznici in trgovinski partnerici Poljske. V svojih kontemplativnih trenutkih oba voditelja premišljujeta o "alternativah liberalni demokraciji", ki pogosto presenetljivo spominjajo na Putinov sistem. V času, ko je pomembna resnično združena Evropska unija, sta obe državi pod delnimi sankcijami EU zaradi svojih kršitev pravne države.
Namesto da bi vlagala v nepolitično, profesionalno domovinsko varnost, je poljska vlada cinično uporabila vojaške in varnostne službe za domače spletke. Varnostne sile so utrpele številne čistke, katerih cilj je bil izločiti domnevne simpatizerje opozicije. Več poročil zdaj potrjuje, da je vlada uporabila izraelsko programsko opremo Pegasus za vohunjenje za vodilnimi opozicijskimi politiki. Pred le nekaj meseci je Kaczynski namenil svoje vojake in več sto milijonov evrov za udarce proti obupanim beguncem z Bližnjega vzhoda, ki jih je na poljski meji zadrževal Putinov zaveznik, beloruski predsednik Aleksander Lukašenko.
Posledica humanitarne krize, v kateri je izgubilo življenje več beguncev, je povzročila upravičeno ogorčenje številnih Poljakov in oslabila nacionalno soglasje o še eni kritični državni instituciji, oboroženih silah.
Tako kot nekdanja ukrajinska pomembna moža, Leonid Kučma in Viktor Janukovič, tudi Kaczynski in Orban ustvarjata "mafijsko državo", od katere so odvisna mnoga podjetja, prirejata gospodarstvo in spodkopavata možnosti nadaljnjega zbliževanja z Zahodom. Kljub temu se je odziv Zahoda na demokratično nazadovanje Poljske in Madžarske osredotočil predvsem na vprašanja pravne države in vpliva na izplačilo znatne razvojne pomoči EU.
Ta odziv je bistven, vendar nezadosten. Uradna zaveza Zahoda, da bo branila srednjo Evropo s pomočjo Nata, je bistvena pri nacionalni spravi v državah, ki jih pustošita polarizacija in populizem. Še posebej pomembno je, da si te države pridobijo soglasje elit, potrebno za institucionalno stabilnost na ključnih področjih, kot sta zunanja politika in varnost.
Konkretno to pomeni pragmatične dogovore o delitvi oblasti, kot so skrbno usmerjena decentralizacija in vlade enotnosti v obdobju izrednih nacionalnih razmer. Raziskati je treba druge ideje in se posvetovati z uspešnimi praksami v drugih razdeljenih državah, ki so prav tako v negotovem geopolitičnem položaju.
Globoke ideološke in identitetne delitve, ki jih izkoriščajo regresivni populisti, seveda niso samo srednjeevropska posebnost. Toda kar je lahko resna težava za bogate, uveljavljene demokracije, ki so daleč od fronte druge hladne vojne, predstavlja nič manj kot eksistencialno grožnjo srednjeevropskim državam.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
