(VEČERNO BRANJE) Maribor in Nemariborčani: vroče-hladno

Maribor je čudno protislovno mesto. Do Nemariborčanov je nezaupljiv, celo ksenofobičen v svojem pretiranem lokalpatriotizmu, ki se hrani z ljubljanofobijo, hkrati pa nesamozavestno, nenavadno servilno v svoja telesa odločanja v kulturi nastavlja nemariborske kulturnike. Najaktualnejši primer je nova sestava strokovnih področnih komisij, ki bodo na Mestni občini Maribor odločale o delitvi proračunskih sredstev za kulturo v obdobju 2019-2021. Ne vem, ali je kako mesto v državi, ki bi v take organe nastavljalo ljudi iz nedomačih okolij. Ne predstavljam si, da bi kak Mariborčan sedel in odločal v ljubljanskih občinskih komisijah za kulturo. Pri nas pa imamo po novem v tričlanski strokovni komisiji za uprizoritvene umetnosti kar dva Nemariborčana, sicer nesporna poznavalca odra, domačega direktorja festivala Borštnikovo srečanje pa za nadomestnega člana. Žaljivo, cinično, če pomislimo, da je bil "rezervist" nekoč prvi mož urada, kjer komisije delujejo in imajo svoj domicil. Tudi v literarni komisiji imamo sicer slavnega literaturologa, Primorca v Ljubljani, ki Maribor spremlja bolj od daleč in sporadično.
Komisijo za uprizoritvene umetnosti vodi režiser najmlajše generacije, sicer domačin, ki je šele zakorakal na umetniško pot. Kar je tudi precedens ali vsaj nenavadno v primerjavi z drugimi področji, kjer so na čelu uveljavljeni strokovnjaki s kilometrino. Kriterije, ki so veljali doslej, so čez noč spremenili. Težko verjetno, da je nabor kadrov v mestu toliko siromašnejši, kot je bil pred tremi leti. In da je domačih kandidatov zmanjkalo. Tokratno neobičajno kadrovanje je kratko malo znamenje globokega nezaupanja vase in v vse svoje ali pač nespoštljivost do vsega bližnjega (po)znanega, domačega. Predlagatelje in odločevalce verjetno vodi nezaupanje v tisto, kar imajo pred nosom in (pre)dobro poznajo.
Spomnim se, da nekoč nismo sprejemali nemariborskih umetnikov, ki so v Mariboru prijavili kak glasbeni cikel ali kak projekt, ker je (bil) izvor tistega, ki se prijavlja, ključen. In zdelo se nam je celo prav in pošteno. Danes pa v očitnem pomanjkanju samozavesti ali občutka za mero ali kar obojega sprejemamo mnogo usodnejše kadrovske odločitve v tesni zvezi z vzvodi odločanja. Človek, ki ne spremlja mariborske kulture redno in temeljito, res ne more merodajno in avtonomno odločati o njej. Pa če je še tako vseveden, podkovan in čislan kulturnik. Je pa kak vzvod odločanja in presoje iz prestolniške smeri zmeraj koristen, tega se dobro zavedajo mnogi v kotlini. Pri zadnjem kadrovanju članov strokovnih komisij MOM se na nekaterih področjih kaže odsotnost dosedanjih obče veljavnih kriterijev. In sumljiva hipokrizija.
Mesto, ki neskončno zameri umetniškim direktorjem in rovari proti njim že, če ne živijo v Mariboru, v nekih drugih zgodbah, na nekaterih drugih področjih domače poznavalce iz lastnega okolja nonšalantno zamenjuje s tistimi, ki mestnega utripa, delovanja in ustroja kandidatov prijaviteljev za kulturna sredstva ne poznajo dovolj. Morda pa je to inovacija in se bo poslej kadrovalo po takšnem ključu - daleč od oči, daleč od srca.