Zadnje leto in več mojega osebnega življenja je bilo precej zaznamovano s kupovanjem stanovanja. Ta proces traja in človeka intenzivno zaposluje, občasno tudi okupira do stopnje, ki ni več prijetna. Kot da bi nad našim prebivanjem nekdo razprl dežnik, ki meče senco na vse, kar se nam sicer dogaja. Prispodoba se morda zdi pretirana, a dejstvo je, da gre za kompleksen preplet raznolikih okoliščin in pomembnih odločitev. Te pa vselej zahtevajo čas in energijo.
Dobra plat tega ne vselej prijetnega obdobja je, da zgodbo poznajo vsi, tako ali drugače se jih tiče, če z njo še niso bili soočeni neposredno, pa verjetno še bodo. Zato praviloma brez težav najdeš žrtev, ki je pripravljena prisluhniti tvojim tegobam in dilemam. Še več, gre za temo, o kateri se – vsaj po mojih izkušnjah – radi pogovarjamo, vsak ima svoje mnenje in vsak ga rad deli. Če ga oziroma jo projekt nepremičnina še čaka, je to zanj ali zanjo nekakšna priprava za prihodnost. Če je vse skupaj že mimo, se ob zagatah sogovornika prijazno in potihoma naslaja. Nič narobe, zavedanje dejstva, da je nekaj ad acta, je pač prijetno, in ko smo na nekem področju pametnejši in bolj izkušeni, to radi pokažemo.
Ob vseh teh debatah sem opazil nekaj zanimivega. Moji prijatelji in znanke so se vsi zavedali, da gre za dokaj kompleksno zadevo, pri kateri je treba biti pozoren na kopico parametrov, hkrati pa se je vsaki oziroma vsakemu ena stvar zdela bistvena; tista, na kateri celoten projekt stoji ali pade, Arhimedova točka nakupa nepremičnine. Pri enem je šlo za potresno varnost, prečne vezi in kakovost gradnje. Druga je kvaliteto življenja pogojevala z orientacijo in razgledom. Tretja se je pridušala, da družina nikakor ne more brez dveh stranišč. Četrti mi je priredil izčrpno predavanje o vlagi kot viru vsega zla. Upoštevati je seveda treba vse in še več, ampak ta vidik – prav ta! – je pa zares ključen. Če ga ne postaviš na prvo mesto, se bo tvoje življenje spremenilo v pekel.
Civilizacija sem jaz, dokler sem človek, in ne s tujim strahom okužena pokveka
