Težke preizkušnje so iz človeka zmeraj izbezale njegovo sicer dobro skrito bistvo. Ga razgalile do obisti. Okolica se lahko zgolj razneži zaradi videne lepote ali - žal pogosteje - zaprepadeno onemi. Ne, večinoma nismo veliki. Niti dobri niti plemeniti. Ampak da ne zaidem v pretirano vrednostno tehtanje, ki pravzaprav ni moj namen, bom rekel, da trenutek, ki ga živimo, očitno iz nas vleče predvsem iracionalnost.
Združene države Amerike trzajo v krču politične krize, ki prehaja v sklepno fazo, a njen prijem ne pojenja. Nehvaležno je pisati o njej, preden se je zares zgodila. V času pisanja se namreč domova kongresa še nista sestala na skupnem zasedanju in proces končnega potrjevanja elektorskih glasov se še niti ni začel. Ko boste to brali, boste o teh dejstvih vedeli več, kot vem jaz v trenutku pisanja. A to ne spreminja splošne podobe ameriškega trenutka. Možnosti predsednika Trumpa za manevre, s katerimi želi obdržati naslov na Pensilvanski aveniji številka 1600 v Washingtonu, so se izčrpale. Poskusil je dobesedno vse. Vsekakor veliko stvari, ki presegajo domišljijo marsikaterega Američana. Združene države so se namreč zdrznile ob spoznanju, da niti ustave niti področne zakonodaje do zdaj niso v celoti preizkusili v stvarnosti. Vsaj ne v času naših življenj. Z elektorskimi glasovi se je zapletlo kdaj v 19. stoletju, v 20. v minimalnem obsegu, zato pa je 21. stoletje očitno radodarno.
Zato napetost narašča. Privrženci predsednika Trumpa so se v Washingtonu začeli zbirati že predvčerajšnjim. Washingtonske mestne oblasti so v ponedeljek aretirale vodjo skrajne skupine Proud Boys Henryja "Enriqueja" Tarrio, vpoklicale so nacionalno gardo, policija je v povišani pripravljenosti, vrstijo se opozorila obiskovalcem glavnega mesta, da civilisti v Zveznem okrožju Kolumbija orožja ne smejo nositi kar tako. Kljub 2. ustavnemu dopolnilu. Predsednik Trump je namreč ljudi z vseh koncev ZDA vabil v Washington z obljubo, da bo "divje". Govorci na shodih so dejansko sprostili svoje frustracije in na plano je privrelo vse, kar jih teži. Od politike do pandemije, ki ju ni mogoče ločiti. "Jezus je kralj, dr. Fauci pa prevarant," je kričal eden od govorcev na Freedom Plazi v središču mesta. Da, eden od dosežkov Donalda Trumpa je popoln sinkretizem nezdružljivega. Predsednik, ki je zanikal in prebolel virus, je oblikoval posebno skupino za boj proti virusu, nato pa sistematično rušil njene smernice in se obenem skušal otresti odgovornosti z odrivanjem konkretnega delovanja guvernerjem in županom. Kot tak je postal ljubljeni vodja dela Amerike, ki v imenu osebne svobode nasprotuje nošenju mask, kar razume kot izraz političnega prepričanja. Pandemija pustoši po teh predelih predvsem jeseni in zdaj, bolnišnice so prepolne, a nekateri pacienti še zmeraj ne verjamejo v lastno okužbo, nejeverniki pa vdirajo v bolnišnice, ker se želijo prepričati o resničnosti prizorov, ki jih vidijo na televizijskih ekranih. Tako vsaj poročajo nekateri mediji. Teorije zarote v imenu zdravega razuma so zacvetele, njihova edina težava pa je, da ne prestanejo testov resničnosti. A kljub temu živijo naprej.
Identično je dogajanje na področju, kamor je že dva meseca usmerjena izključna pozornost Donalda Trumpa. Zanimajo ga zgolj volilni izidi. V skrajno desnih medijih vre od dokazov volilnih goljufij, predsednikovim odvetnikom je pohajal besedni zaklad, ko so jih opisovali v javnosti, a po nekem čudnem naključju nič od tega ni prepričalo niti konservativnih, kaj šele liberalnih sodnikov na različnih sodnih ravneh, da bi to dokazno gradivo sploh sprejeli v obravnavo. V takšnem svetu je verjetno res mogoče prepričati množice, da se možakar, ki v času nacionalne krize cele dneve igra golf, bori za malega človeka. Človek, ki ga je ta isti možakar svojčas izpostavil v pandemični skupni, infektolog dr. Anthony Fauci, pa velja za prevaranta. Kaj ne bi, saj se je tudi sam predsednik skušal distancirati od njega. Fauci le opravlja svoje delo, v Beli hiši pa so menili, da jim politično škodi.
Na splošno so na teh propredsedniških shodih veliko govorili o bogu. Vse poti vodijo v Rim. Očitno do Stvarnika pridemo zmeraj, ko so vse druge možnosti izčrpane. Pa so res? Zakaj ne more vsak stopiti korak nazaj in racionalno presoditi, kaj se dogaja? Ameriški psiholog morale Jonathan Haidt bi tukaj prasnil v smeh in pojasnil, da se ljudje zmeraj najprej odzivamo intuitivno, pri čemer izhajamo iz svojega moralnega sistema, nagnjeni k presojanju dobrega in zlega. Tako nikoli ne pridemo - ali je to vsaj zelo težko - do primerljivih zaključkov. Lahko to pojasni trenutek, v katerem smo se znašli? Vsekakor. Le da je tam zunaj nekaj več, kot najboljše namere, zavite v celofan lastnega sistema in zato morda nerazumljive drugim. Ko skupina senatorjev in kongresnikov zamahne ob ljudskem glasu, odločitvah državnih in zveznih sodišč ter vrhovnega sodišča in elektorjev, omalovažuje profesionalnost ljudi, ki skrbijo za potek volitev in zaradi lastnih političnih koristi da prednost izmišljotinam, je to polom. Ko to počnejo pravniki, nekdanji pripravniki vrhovnega sodišča in poznavalci ustavnega prava, je to odvraten škandal. Niso sporni ugovarjanje in preverjanje glasov. Če se pojavi sum, so ukrepi, da se primer razjasni, nujni. A iskanje dokazov, ki bodo podprli točno določeno trditev, pri čemer resnica ni pomembna, je sramotno.
Ker so Združene države Amerike tako ikonične, svet običajno misli, da to državo pozna. A le redko kdo razume, kaj v vsakdanjem življenju dejansko pomeni ameriško pojmovanje svoboščin iz 1. ustavnega dopolnila. Zato tudi od zunaj težko presojamo, kako rušilno je vedenje Donalda Trumpa in omenjenih politikov za institucije ameriškega sistema. Te namreč zagotavljajo, da ob udejanjanju omenjenih svoboščin posameznika vse skupaj ne eksplodira, ampak da si Američani kljub raznolikostim prizadevajo za "popolnejšo skupnost". "A more perfect Union", kot pravi preambula k ustavi. Mislim, da se bo Amerika brodolomu tokrat izognila. Nisem pa prepričan, da bodo vsi dojeli nauk te avanture. Ameriška zgodovina je polna samovolje, zlorab, škandalov, a odkrito in sistematično posiljevanje institucij zaradi parcialnih političnih koristi je v tej družbi šele zdaj dobilo pravi domicil. To pa res lahko nekoč pripelje do točke, v kateri bo človek, ki je posvetil življenje svoji stroki in pri 80-ih res ne bo tvegal ugleda in razvrednotil svojega življenjskega dela, obveljal za prevaranta. Zgolj zaradi tega, ker posameznik ni pripravljen na omejitve, dokler ne izkusi težav na svoji koži. Ali ker nekdo, ki je pogledal v kristalno kroglo ali kot "medij" čuti vesoljske vibracije, pač bolje ve. Da je Jezus kralj, pa tako že vemo dva tisoč let.
* Dr. Andrej Stopar je dopisnik RTV Slovenija iz Washingtona, ZDA.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
