Vem, v teh časih si želite dobrih novic. Razumem, da ne želite brati nobenih očitkov na svoj račun. Žal vam ne morem ustreči. Prepričan sem, da se obdobje preizkušenj ne bo kmalu končalo. Že zato, ker se nikoli ne konča. Tolažba, da smo na istem čolnu, da smo vsi ljudje s svojimi napakami in pomanjkljivostmi, ni tolažba. Prej obsodba. Če se tukaj zamahnili in si rekli, da nadaljnje branje ni smiselno, prav. Ne zamerim. Mazohistom pa zgolj prišepnem: "Čakajo vas prilika o lepi temnopolti konservativki, zgodbica o rusofilu in nacistih ter kratek nauk Johna Steinbecka, ki ga nismo usvojili."
31-letna Candace Owen slovi po ostrih, neposrednih stališčih in strastnem zagovarjanju predsednika Trumpa. Iz zagovornice demokratov se je pred časom prelevila v strastno privrženko republikancev in neusmiljeno kritičarko temnopolte skupnosti. Eden od njenih ciljev je pripeljati čim več pripadnikov manjšin v republikanski tabor. Da ta premišljena naloga njenega projekta Blexit že rodi sadove, kažejo tudi letošnje volitve. Ime seveda ni naključje. Njen britanski mož George Farmer je odločen zagovornik brexita, prepričan, da je EU "toksična, socialistična, genocidna naddržava". Temnopolti sonarodnjaki Candace Owen poleg kritike svoje skupnosti zamerijo prav moža. Ne le, da je plavolasi George arijski model, tudi poročila sta se v virginijskih vinogradih predsednika Trumpa. Kar za marsikaterega temnopoltega Američana pomeni prizor, enakovreden podobi predsednika Jeffersona, ki v svojem virginijskem Monticellu odsotno zre čez hrbte šeststotih temnopoltih sužnjev, kolikor jih je imel v času svojega življenja. Roko na srce, komentar Candace Owen fenomena Georgea Floyda je imel nekaj soli. Ameriško temnopolto skupnost je označila za problematično, ker v obrambnem odzivu večne žrtve zmeraj časti neprimerne osebnosti. Kriminal in posledično nesorazmeren delež temnopoltih zapornikov v ZDA nista zaroti ampak dejstvo. Floyd pa je bil za Owenovo predvsem človek, ki je imel težave z zakonom, nasiljem in mamili, danes pa je svetnik. Ampak Owenova je bolj kot zaradi Floyda junakinja te zgodbe zaradi "zmage" nad spletno stranjo PolitiFact, ki med drugim za Facebook preverja dejstva. Na podlagi presoje PolitiFacta je FB kot lažno označil njeno objavo, da Biden ni izvoljeni predsednik. Po posredovanju odvetnika Owenove so to oznako umaknili in priznali svojo napako. Candace Owen je triumfirala in zdaj vsi, ki preverjajo dejstva, LAŽEJO (namenoma pišem z velikimi tiskanimi črkami, ker je to pravzaprav citat in kričanje).
Če vas je to spomnilo na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, imate popolnoma prav. Dokler ni uradno potrjenih izidov volitev, načeloma res nihče ne more trditi, da je zmagal. Čeprav je zmago prvi razglasil Donald Trump in v tvitih to počne še zmeraj. Za njim to ponavlja pol Amerike, za katero se je izkazalo, da lastnega sistema pravzaprav ne pozna. Ne lastne zakonodaje in volilnega postopka niti načina, kako delujejo registrirni aparati. Številni opazovalci volitev in procesa štetja glasovnic pogosto niso imeli pojma, kaj opazujejo. Pa to ni bilo povezano z razdaljo med njimi in uradniki, ki so šteli, večjo zaradi pandemičnih predpisov. Pokazalo se je tudi, da Amerika ne ve, da mediji že 170 let razglašajo zmagovalca volitev na podlagi predčasnih rezultatov z volišč. Če ne bi bilo tega, zmagovalca ne bi bilo pred volitvami v elektorskem kolegiju sredi decembra ali pa celo do razglasitve izida teh volitev v kongresu na začetku januarja. Neznanje, ki je že postalo vrednota, seveda spodbuja neumnosti, ki se vrtinčijo v javnosti. Težava so nenadoma postali rutinirani postopki, na katere nikoli nihče ni niti pomislil, danes pa njihovo nedorečenost in odprtost kot pravno luknjo izkoriščajo ljudje, kot so predsednik Trump in njegovi somišljeniki. Nauk prilike o lepi temnopolti konservativki je v uporabnosti metode. Pikolovsko se oprimite črke zakona, predpisa ali vsaj načeloma logične trditve, nato pa to po mili volji obložite z dejstvi in njihovimi alternativami. Vse, kar bo prišlo ven, boste označili za resnico. Četudi ne bo imelo nikakršne povezave s stvarnostjo. Verjelo vam bo veliko ljudi. Tudi, če bo očitno, da ne poznate njihovega življenja niti nimate občutka zanj. Imeli ste srečo, da ste se rodili v premožni družini.
Zgodbica o rusofilu in nacizmu nas najprej pripelje na slovenska tla. Znanec ima ime in priimek, ampak najin pogovor je bil zaseben in identiteta ni toliko pomembna. Ključni nauk te zgodbe je namreč, da je človeško biti nedosleden. Da pa bilo dobro, če bi se tega čim bolj pogosto zavedeli in morda le ravnali drugače. Vsak zase. Znančevo merilo resnice in pravice je namreč Rusija. Vse, kar pride od tam, je dobro že samo zato, ker je iz Rusije. Razen ruske opozicije. Ker so v Kremlju bolj naklonjeni Donaldu Trumpu, ameriški demokrati pa so obsedeni z Rusijo v negativnem pogledu, znanec ne mara Joeja Bidna. Zlasti v povezavi z Ukrajino ima o njem povedati veliko slabega, pri čemer črpa iz republikanskega arzenala nedokazanih trditev. 17. novembra letos so v OZN spet glasovali o resoluciji proti poveličevanju nacizma, ki jo zdaj že tradicionalno predlaga Rusija. ZDA in Ukrajina so prav tako tradicionalno glasovale proti, Slovenija je bila med množico vzdržanih. Zakaj, je posebno vprašanje, ki zahteva ločeno obravnavo. Ameriško zunanje ministrstvo ima v pojasnilih svojega "ne" že standardizirano formulacijo, češ gre za dokument, ki "komajda zakriva poskuse legitimizacije ruskega dezinformativnega diskurza, katerega namen je očrniti sosednje države pod cinično preobleko ustavitve poveličevanja nacizma". Znanca je zanimalo, ali sem o tem poročal. Nisem, ker v novembru ob vsem notranjepolitičnem dogajanju v ZDA nisem utegnil pokrivati še OZN. Znancu se je zdelo dejstvo, da naj bi šli slovenski mediji mimo tega, nezaslišano. "Nacizem se ne sme ponoviti." Pravzaprav ne vem, ali smo šli mimo ali ne, ker živim na drugi strani luže. Ampak moje protivprašanje je merilo drugam. Kako to, da nekdo, ki strastno nasprotuje nacizmu, vidi sprejemljivo politično figuro v Donaldu Trumpu, ki je pod svojim plaščem, včasih pa tudi v svoji osebi, združil nekaj značilnosti iz arzenala nacizma. Podpirajo ga ameriški fantje z nacističnimi tetovažami, ki radi dvigujejo desnice in vzklikajo: "Sieg Heil!" "Dobri ljudje," pravi predsednik. Kaj nam pomaga načelno obsojanje, če se v tako stvarnih razsežnostih, kot je recimo volilna izbira – ne da bi imel moj znanec volilno pravico v ZDA, da se razumemo –, odločimo drugače? In smo še zmeraj prepričani, da smo dobri ljudje? Odgovora na to nisem dobil.
Svet laži in prevar izpridi človeka in njegovo okolico
Čeprav nas torej spoznanja iz preteklosti ves čas opozarjajo in nizajo primere razkroja, nas očitno ničesar ne naučijo. Moramo res v kratkem trajanju svojih življenj ves čas plesati po istih grabljah?
Živimo zimo našega nezadovoljstva. Kako jo bomo preživeli, je odvisno od nas samih. Poleg objektivnih okoliščin, ki jih sicer soustvarjamo, moramo premagati tudi svoja notranja nasprotja. Če smo do sebe seveda iskreni. Zato je tudi yorško sonce tako daleč. In definicije "yorškega" ne sovpadajo zmeraj.
Dr. Andrej Stopar je dopisnik RTV Slovenija iz Washingtona.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
