Sreda. Urgentna ambulanta. Gospod srednjih let, med pospravljanjem po garaži ga je ponovno "štihnilo" v križu. Kot že nekajkrat prej. Bolečina že pojenja, ko prišepa, pride do ambulante, saj se mu zdi, da bi pa počasi le prišel do kakšnih "toplic", najraje bi šel "na Primorsko, zdaj ko je zima". Po pregledu mu želim izdati napotnico za magnetno resonanco ledvene hrbtenice. Ampak tu se zaplete, računalniški sistem opozori, da gospod nima dopolnilnega zavarovanja. "Seveda ga imam!" se počasi dviguje glas bolnika. "Osnovnega da, vendar ne dopolnilnega in ne dodatnega," mu hitim razlagati. "Saj pa dajem vsak mesec državi! Zakaj bi še doplačeval za dodatno!" se ne da. "Še toplice mi napišite," nikakor ne želi poslušati, da bo to nemogoče. Pa ne samo zaradi zavarovanja. Nikakor mu ne uspem dopovedati, da dopolnilno in dodatno nista ekvivalenta.
Tisti trenutek, urgentni trenutek, gospodu obvezno zavarovanje zadošča. A magnetna resonanca v tem primeru ni indicirana kot nujna preiskava, bolnik jo bo ambulantno opravil pod hitro, skladno z veljavno zakonodajo bo doplačal razliko 30 odstotkov, ki znaša okrog 90 evrov. Za kratek obisk v splošni ambulanti bo brez dopolnilnega zavarovanja doplačal 20 odstotkov cene, kar je okoli 3 evre (polna cena obiska je 14,98 evra), eventualna operacija hrbtenice pa bi gospoda stala od 1500 do 2000 evrov doplačila, v primeru nadaljnje rehabilitacije v zdravilišču pa še okrog 400 evrov. Skupna cena je tako bistveno višja, kot če bi vsak mesec vplačeval nekaj deset evrov. Ob poškodbah okončin, zdravljenih v bolnišnicah, gredo doplačila v par tisočakov.
Kaj torej plačujemo, ko plačujemo državi? Osnovo, urgenco. Sebi in tudi drugim.
Na področju zdravstvenega zavarovanja se (k sreči) ne moremo primerjati z Američani, amerikanizacija našega sistema bi pomenila socialno katastrofo
