Podnebna kriza in finančna kriza leta 2008 sta dve plati iste medalje. Obe sta namreč posledica toksične lastnosti prevladujočega svetovnega ekonomskega modela, in sicer te, da se ne zmeni za prihodnost. Da bi človeštvo obvarovali pred ekološkim in finančnim propadom, bi morali ubrati popolnoma nov pristop spodbujanja rasti, v okviru katerega jutrišnji dan ne bo žrtvovan na oltarju današnjega.
Na nek način je mogoče obe krizi povezati z istim dogodkom: z vzpostavitvijo nove mednarodne ureditve po drugi svetovni vojni. Brettonwoodske institucije, ki so podkrepile to ureditev, torej Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, so spodbudile hitro globalizacijo, za katero je značilen sunkovit porast izvoza virov z globalnega juga na globalni sever. Ta proces je konec 70. let preteklega stoletja še dodano pospešila vrnitev neoliberalnih gospodarskih politik, vključno z odpravo trgovinskih ovir, obsežno deregulacijo in odpravo nadzora nad kapitalskimi računi.
Razvita gospodarstva, čeprav v njih živi samo 18 odstotkov svetovnega prebivalstva, porabijo okoli 70 odstotkov vse energije na svetu