Zgodba o Lačnem Franzu: Mi smo cirkus, dinozavri Lačnega Franza

V svoji zgodovini smo imeli še nekaj zamenjav. Prva dva albuma je posnel bobnar Damjan Likavec, ker je moral Pintarič v armijo. JNA je bila nasploh slovenskih bandov grob. Potem je z nami igral bas Aleš Rupar, ki je zamenjal Zorana na turneji Adijo pamet. Tretji album Ne mi dihat za ovratnik pa je posnel basist Sašo Stojanovič, ki je nadomestil uniformiranega Stjepanoviča.
Zdravljica je bila največje presenečenje albuma Sirene tulijo (1986). Vedno mi je bila všeč in sem jo na svoj način pel s prijatelji, še preden se je katerikoli pisatelj spomnil na samostojno Slovenijo. Takrat, ko smo jo posneli in na Radiu študent objavili, jih je bilo pošteno strah in nikogar ni bilo na spregled. Posneli smo jo kot bojevniško pesem: boj za enakopravnost, bratstvo, za novi svet ... Na naš način. Pesem je lepa tudi zato, ker opeva prijateljstvo, lepe ženske in vino. Takrat je bilo treba podčrtati to dvopomenskost. Sistem in režim sta rada zamižala, če ju nisi direktno kompromitiral. Zdravljica je s prebujajočo se slovensko pomladjo dobila še politični pomen. Ko je ugledala luč sveta, je bila sprejeta z navdušenjem in brez pripomb. Kakšna dva meseca kasneje je politik Jože Smole - Božiček predlagal, da bi Zdravljica postala slovenska himna, in takrat, tisti hip, se je pa vsulo po nas. Moja verzija Zdravljice je postala neprimerna. Čistuni so začeli zganjati cirkus, češ, kako smo umazali slovensko dediščino in komponista. Takoj so jo prepovedali. V resnici je dediči skladatelja Premrla niso nikoli prepovedali. Leta kasneje sem dobil tudi njihovo pisno mnenje, da jim je všeč in da naj se kar vrti. Album je bil nekaj časa na hladnem, potem se je pa tudi zaradi takšne reklame zelo dobro prodajal. Največje zadoščenje sem dobil v pismih hvaležnih učiteljev, ki so mi pisali, kako po moji Zdravljici otrok ni več treba siliti k učenju te pesmi. Sami se je naučijo.