"Bilo je oktobra lani, v noči na nedeljo. Nisem mogel urinirati. Pred tem sem se na tekmi v Kuzmi udaril, zato sem sklepal, da sem staknil kakšno poškodbo. Šel sem k zdravnici in pregledala me je z ultrazvokom," pripoveduje Daniel Škrbić. Do tistega dne ni čutil nobene bolečine ali nelagodja. "Če bi karkoli čutil, bi šel k zdravniku že prej." Po raznih preiskavah je onkolog postavil diagnozo maligni tumor v mali medenici – gastrointestinalni stromalni tumor. "Seveda ti ni vseeno, ko te soočijo s takšno diagnozo. A moraš ostati pozitiven, ne smeš se smiliti samemu sebi. Prej ko se s tem sprijazniš, bolje je." Zdravljenje tovrstnega tumorja je lahko večplastno. Daniel Škrbić je deležen biološkega zdravljenja s tarčnim zdravilom, ki je usmerjeno le proti molekulskim sistemom, ki so značilni za maligne celice posamezne vrste tumorja. "V mojem primeru klasična odstranitev ni prišla v poštev, saj je tumor velik kot majhna nogometna žoga in prepreden z žilami. Mogoče me bodo čez čas operirali, če se bo tumor dovolj zmanjšal, a tega zdravniki ne morejo napovedati." Nekajmesečna terapija je bila uspešna, saj se je tumor znatno zmanjšal, pove. "Sreča v nesreči, da tumor reagira na to zdravilo, ob tem pa ni bilo kakšnih hudih neželenih učinkov." Ker se počuti dobro, se je februarja vrnil na svoje delovno mesto. "Ni se mi zdelo prav, da sedim doma, medtem ko bi lahko komu pomagal. Poleg tega sem doma veliko premišljeval o bolezni, zato sem se odločil, da se vrnem v službo. Mama je premagala raka, zato me toliko bolj razume, mi svetuje in me podpira na vsakem koraku. To mi veliko pomeni. Imam tudi neizmerno oporo prijateljev in bližnjih," pove Daniel Škrbić in ljubeče pogleda ženo Matejo.
Največje darilo, ko rešiš življenje
Daniel Škrbić je od leta 2002 reševalec v Zdravstvenem domu Gornja Radgona. Prej si je izkušnje nabiral na oddelku za nevrokirurgijo in v ortopedski ordinaciji v Banovcih. Kot pravi, je v dolgih letih opravljanja dela zdravstvenega reševalca doživel marsikaj. "Velikokrat smo umazani, krvavi, blatni, pobruhani," našteva. Malokdo si lahko predstavlja, kakšnim prizorom in situacijam so izpostavljeni vsak dan. Najhujše intervencije so tiste z otroki, ki naglo obolijo ali jih je treba oživljati, pravi sogovornik. "S takšnimi intervencijami se ne srečujemo pogosto, ampak takrat, ko se, je najbolj stresno. V regiji, čeprav ne vsak dan, se pripetijo tudi množične nesreče, kjer moramo ravnati drugače. Takrat se ne smemo posvetiti le enemu pacientu, saj lahko v tem primeru življenje izgubi več drugih. Nikoli ne vemo, kaj nam bo prinesel dan."
Moraš ostati pozitiven, ne smeš se smiliti samemu sebi
Čeprav nobena intervencija ni enaka prejšnji, so izkušnje, pridobljene z leti, zelo pomembne, razmišlja Škrbič. "Ko rešiš življenje, je občutek zelo dober," pravi in opiše eno od nedavnih uspešnih intervencij. Bilo je 21. septembra 2020. V sprejemnem centru so prejeli klic, da je ženska obležala doma nezavestna in da potrebuje nujno medicinsko pomoč. "Klic smo prejeli ob 7.25 zjutraj, čez pet minut smo bili na kraju dogodka. Imeli smo srečo, da je bilo razmeroma blizu, v takšnih primerih namreč štejejo sekunde. Ženska je utrpela srčni zastoj, po dvajsetminutnem oživljanju nam jo je uspelo oživiti, nato smo jo prepeljali v mariborski univerzitetni klinični center. Ključna za preživetje je bila takojšnja pomoč." Po okrevanju se je zahvalila ekipi nujne medicinske pomoči. "Gospa je polna življenja, pozitivna in topla. Sicer pa smo v reševalnem vozilu imeli tudi porod, otrok ni zdržal do porodnišnice in je na svet pokukal kar med potjo," z iskrico v očeh pove Škrbić. "Od nekdaj rad pomagam drugim, moje delo ni služba, ampak poslanstvo."
Sprošča se v nogometu, preizkusil se bo v igralstvu
Reševalci so v službi vsakodnevno priča smrti in hudim poškodbam. "Slike ti ostanejo, včasih s sodelavci po koncu službe samo obsedimo. Ko je težko, se tudi zjočemo. Negativnih stvari sicer nočem nositi domov, a včasih se zgodi," prizna. Daniel Škrbić uteho in sprostitev poišče v nogometu. Včasih je igral pri Tromejniku, tudi v Avstriji, zdaj pa igra v dresu veteranov Mure. "Tisto uro in pol med tekmo odmislim vse neprijetnosti in se sprostim." V zibelko mu je bilo položeno vratarsko mesto, že njegov oče Dušan Škrbić je bil vratar pri črno-belih, tradicijo pa nadaljuje sin Maj. "Veseli me, da se tradicija prenaša iz generacije v generacijo." Rojen Kuzemčan, ki rad pomaga in sodeluje pri projektih, se bo preizkusil tudi kot igralec. "Končno bom zdravnik," v smehu pove. V vlogi zdravnika bo nastopil v filmu Vasje Rovšnika Oto 2. Snemali bodo na različnih lokacijah, tudi na Obali, sodelovalo pa bo 30 ljudi. "Z Danielom sva se spoznala prek njegovega sodelavca Boštjana Rautarja, ki je pri mojih filmih večkrat poskrbel za masko. V enem prizoru sem poleg voznika reševalca potreboval še zdravnika, zato sem se povezal z Danielom in takoj je bil za akcijo," nam razloži Vasja Rovšnik. "Zelo sem vesel, da so mi ponudili manjšo vlogo, rad pomagam in se družim. Navsezadnje le enkrat živimo, a če to počnemo pravilno, je enkrat dovolj," s svojim motom pogovor sklene Škrbić.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
