(INTERVJU) Boštjan Baša, harmonikar in glasbeni pedagog: Glasba zmeraj prisluhne in iskreno odgovori

Harmonikar in profesor glasbe Boštjan Baša je član glasbene skupine Prašnati in vodja mednarodnega harmonikarskega tekmovanja Pannoniaccordion, ki poteka v Murski Soboti. Sodeloval je z mnogimi slovenskimi glasbeniki. Večkrat nastopi tudi sam ali v duetu z basistom in kontrabasistom Luko Ščavničarjem.

Kdo je najbolj vplival na vaše glasbene začetke? Kakšno glasbo ste najraje poslušali?

"Doma smo imeli zelo radi glasbo. Pelo se je, poslušalo glasbene oddaje, oče je rad prijel tudi za kitaro, ki jo je igral ljubiteljsko. Potem pa je bil tu še kovček pri sosedovih. Imel sem komaj pet let. Z družino smo živeli še pri babici v Melincih. Vsakič, ko me je pot zanesla k sosedom, sem šel pogledat tisti mali kovček za vrati, ki so vodila v kuhinjo. Bil je last deda, ki je živel tam. Ko sem se opogumil in ga enkrat prosil, naj mi pokaže, kaj je v njem, je rekel: 'Pridi in hitro poglej, ker me potem čaka delo.' Odprl je in zagledal sem majhno rdečo stvar, ki se je lesketala v vsej svoji lepoti. Vprašal sem: 'Kaj pa je to?' On pa kot iz topa: 'Ramunika!' Od takrat me je še bolj mikalo, da grem tja, vse dokler nismo bili z družino enkrat pozno popoldne na obisku in sem za kratek čas dobil tako imenovano ramuniko tudi na kolena. Poskusil sem s prsti po tipkah, vsi so me gledali in takrat so me starši vprašali: 'A bi hodil v glasbeno šolo?' Z veseljem sem počakal do sedmega leta, ko sem prvič prestopil prag glasbene šole. Poslušal sem in še zmeraj poslušam vse, kar je dobro, kakovostno, ne glede na zvrst. Res pa je, da mi je že od mladih nog blizu ljudska glasba, na kateri sem kasneje tako ali drugače gradil temelje svoje glasbene poti."

Kje so bili vaši prvi nastopi? Kako se je vaša ljubezen do glasbe razvijala v osnovni šoli?

"Prvi nastopi so bili seveda v osnovni šoli, malo bolj 'resni' pa so se začeli s folklorno skupino Beltinci, ko sem imel približno 15 let, v tem času pa tudi na umetniški gimnaziji v Mariboru. V osnovni šoli sem se učil igrati harmoniko pri učitelju Ludviku Šuklarju. Spomnim se številnih nastopov, ki smo jih v okviru osnovne šole imeli za praznike in posebne priložnosti po vaseh občine Beltinci."

Kdaj ste se odločili resneje posvetiti glasbi? Kaj je vplivalo na to?

"Proti koncu nižje glasbene šole sem se odločil, da bi nadaljeval glasbeno pot na umetniški gimnaziji v Mariboru, kjer sem s pomočjo mentorja Mateja Zavca, takrat študenta harmonike v Gradcu, uspešno opravil sprejemni izpit. Po srednji šoli sem študiral glasbo na mariborski pedagoški fakulteti, kjer sem spoznal odlične prijatelje, s katerimi se občasno videvam in sodelujem še danes. V bistvu sem že v osnovni šoli želel, da se to s harmoniko nikoli ne konča, čeprav so bili vmes tudi malo manj svetli dnevi. A sem vedno rad nastopal. In ko kasneje tudi spoznaš, da te to, kar delaš, razveseljuje, notranje bogati in da to bogati tudi druge, ljubezen do glasbe iz dneva v dan postaja večja. Kasneje ob študiju pa sploh, ko spoznaš, da je glasba tista, ki zmeraj prisluhne in iskreno odgovori."

Katera glasbena sodelovanja so vam največ pomenila? Kateri nastopi in glasbeni projekti?

"Sodelovanj je bilo res zelo dosti. Ne vem, ali se vseh sploh spomnim. Vsako sodelovanje sem z veseljem sprejel, saj mi je pomenilo izziv in hkrati zelo pomembno izkušnjo za nadaljnji razvoj tako na glasbeni kot na osebni ravni. Med drugim sem sodeloval s člani Marko bande, z nekaterimi sodelujem še danes, bakovsko godbo, s skupino Ethnotrip kot gost na koncertih in pri snemanju albuma, z Vladom Kreslinom na priložnostnih nastopih in pri snemanju nekaterih skladb ter z etno skupino Langa na celovečernem koncertu v Cankarjevem domu in na drugih večjih odrih po Sloveniji. Bilo je še večletno sodelovanje z režiserjem Igorjem Likarjem na podelitvi nagrade Kresnik. Sodeloval sem tudi z režiserko Majo Weiss pri dokumentarnem filmu Občutek za veter, s slovenskimi pisatelji, s katerimi smo izpeljali nekaj zanimivih glasbeno-poetičnih projektov, kot sta bila turneja po Švedski in projekt Prekmurske balade in romance, s katerim smo se predstavili tudi v Novem Sadu. Z Jano Rošker, Dejanom Berdenom in Mojmirjem Wolfom smo predstavili projekt Klasična kitajska poezija v jazz izvedbi na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Štefan Celec Vojči me je leta 2005 povabil na turnejo v Južno Ameriko, kjer smo raziskovali osnove tanga, kulturo na splošno in obiskali tamkajšnje Slovence. Bili smo v Argentini, Urugvaju, Paragvaju in Braziliji. Tudi sodelovanja z drugimi glasbeniki in umetniki na splošno, ki so mogoče malo manj priznani, a še vedno vrhunski in pristni, so mi ostala v lepem spominu. Verjamem, da jih bomo še negovali."

Kaj vam pomenijo glasba in glasbeni nastopi? Močno pogrešate pristni stik s publiko v času pandemije?

"Glasba je kot življenje: lahko ti dosti da ali pa dosti vzame. Tako je tudi z nastopi. Če spoštuješ osnovna načela tega, kar počneš, lahko uživaš v vsakem trenutku. Ali če se izrazim metaforično: zelo pomembno je, da si ne obuješ prevelikih čevljev. To pomeni, da se zavedaš samega sebe, svojih sposobnosti - svojega maksimuma in ne nazadnje prostora, kjer si in kjer deluješ. Sedaj smo v času, ko bi bilo preveč utopično razmišljati, da ko bo tega konec, bo spet tako, kot je bilo. Zato se trudim, da ne mislim preveč na to, ali so koncerti ali niso, ampak se posvečam delu, ki mi je ta trenutek omogočeno oziroma dano. Vadim, kot da bi igral pred publiko, in veselim se ponovnega skoka na oder, še posebno s kolegi iz bande, saj nas s Prašnatimi 18. februarja čaka koncert v Gledališču Park v Murski Soboti."

Kako pandemija vpliva na vaše glasbeno delo in kako na glasbeno delo in ustvarjanje glasbenikov, s katerimi sodelujete?

"Pandemija nam je dosti vzela, hkrati pa tudi dosti dala. Mislim predvsem na čas, ki ga prej nismo imeli ali pa nam ga je zmanjkovalo. Za ustvarjanje je potreben predvsem mir, ki ponudi čiste, bistre misli za dobre ideje. Karantena ali zaprtje to omogočata, seveda, če ni pri hiši majhnega otroka - potem je pa pestro! Z drugimi glasbeniki smo za zdaj v stiku preko telefona ali računalnika. Pogovarjamo se o idejah, projektih, skladbah, snemanjih, ki so v načrtu, in ne nazadnje o tem, kdaj in kako bodo spet skupne vaje v živo."

Ste tudi glasbeni pedagog na glasbenih šolah. Kako v tem času poteka vaše pedagoško delo?

"Delam na treh šolah. V začetku, ko smo se znašli v krempljih virusa, je bilo kar zahtevno, saj je bilo treba vzpostaviti sistem dela na daljavo. Vsak se je moral znajti sam, kako bo to izpeljal. In smo se znašli. V drugem letu epidemije smo že imeli vzpostavljen sistem učenja na daljavo preko e-glasbene šole. Pouk sedaj poteka nemoteno in učinkovito v živo in tudi na daljavo. Vsi smo na preizkušnji, tako učitelji kot tudi učenci, in izkazalo se je, da je tam, kjer je volja, tudi pot."

S katerimi glasbeniki in pri katerih glasbenih projektih ste sodelovali v zadnjih letih? Kakšni so načrti za letos?

"Zadnja leta igram predvsem v skupini Prašnati, ki smo jo ustanovili z namenom, da se ne pozabijo skladbe, ki so jih poslušale mnoge generacije. Občasno igram tudi s kolegom Luko Ščavničarjem na dogodkih, kot so literarna srečanja, proslave in drugi projekti. Med drugim sem vodja mednarodnega harmonikarskega tekmovanja Pannoniaccordion, ki ga organiziramo z Društvom harmonikarjev Murska Sobota. Letos bo že šestnajsto po vrsti. Na tekmovanje prihajajo tekmovalci iz vse Evrope in širše ter žiranti z uglednih evropskih akademij. V sklopu tekmovanja, ki poteka kar štiri dni, pa vsak dan organiziramo tudi koncerte umetnikov, ki nastopajo po vsem svetu. Tako da me do maja, ko bo tekmovanje, poleg vsega drugega čaka še kar nekaj dela. Ampak nič ni težko, če se dela s strastjo, ljubeznijo do tega, kar imaš preprosto rad, za kar veš, da te osrečuje, s tem pa tudi ljudi okoli tebe. Z ženo, ki je pianistka, pripravljava klasičen program za klavir in harmoniko, ki pa ga bova izvedla verjetno šele takrat, ko bosta otroka malo večja in bova imela več časa za vajo."