(INTERVJU) Božena Forštnarič Boroje: Odpiramo vrata

Božena Forštnarič Boroje je ena najmlajših slovenskih veleposlanic. Preden je odpotovala na Poljsko, je izkušnje nabirala v Avstraliji, Turčiji in na ministrstvu za zunanje zadeve. Rodila se je v Murski Soboti, tam je tudi obiskovala osnovno šolo in gimnazijo, nato pa je študirala pravo na ljubljanski pravni fakulteti in na njej ob delu opravila tudi magisterij mednarodnega prava.

Začniva v Murski Soboti. Vaša generacija v murskosoboški gimnaziji je bila znana po močnem ženskem košarkarskem moštvu. Še igrate košarko?

"Košarka se je začela že v osnovni šoli in nato smo nadaljevali v gimnaziji. Lahko rečem, da je šlo za zelo močno in predvsem številno generacijo igralk. Trenerji in učitelji, to so bili Babo Glažar, Mario Čep, Andrej Perhavec in drugi, so sistematično vzgajali mlade igralke in igralce in na koncu nas je bilo veliko. Največ jih je prihajalo iz tretje šole. Srečali smo se že v času osnovne šole oziroma v KK Pomurje. Takrat je še deloval legendarni Bajs, trener je bil tudi Grmič, kasneje Zlatko Tibaut. Aktivno ne igram več, vendar sledim. Predvsem zaradi dejstva, da pri Dallas Mavericksih igra Luka Dončić, kjer igra tudi najboljši Latvijec Kristaps Porzingis. To je v Latviji glavna stvar, enako pomembna tema, kot je Luka Dončić pri nas. V litovskem Žalgirisu iz Kaunasa je trener naš Jure Zdovc. Konec junija, ko je Slovenija v kvalifikacijah za olimpijske igre v Kaunasu premagala reprezentanco Litve, je bilo v Litvi izjemno veliko razočaranje. Po ne vem koliko letih se niso uvrstili na veliko tekmovanje. To je bila groza. Pasivno sledimo dogajanju tudi v drugih športih, kjer je veliko naših športnikov. Rokomet, odbojka, ki je zelo močna, in seveda nogomet. Luka Zahović igra za Pogon Szczecin. Vseh niti točno ne poznamo, najpogosteje zanje izvemo, ko se nam na veleposlaništvu oglasijo, ker morajo kaj urediti."

Kako ste prišli v diplomacijo?

"Napol slučajno, napol po naravni poti. Začela sem na ministrstvu za delo, v sektorju za mednarodne odnose in Evropsko unijo, in to v času, ko smo se pogajali za vstop v EU. Delala sem pri enem konkretnem pogajalskem poglavju. Ogromno smo sodelovali z EU, OZN, Unicefom, Svetom Evrope in drugimi institucijami. Po tistem sem bila dve leti v kabinetu predsednika vlade in v tistem času so na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) potrebovali mednarodne pravnike. Takrat sem šla na MZZ. Po slabem letu sem bila že na veleposlaništvu v Avstraliji."

Avstralija je bila prva misija.

"Avstralija je daleč. To je lahko tudi dobro. Ko še nimaš družine in otrok, je toliko lažje in mogoče najboljša izbira za nekoga, ki si ta poklic želi. Si neobremenjen in lahko preizkusiš vse stvari, priložnosti in pasti, ki gredo zraven."

Sledili so vrnitev v Ljubljano, rojstvo hčerke in odhod v Turčijo.

"Turčija, Ankara. Za to veleposlaništvo je, kot za večino slovenskih ambasad, značilno, da ne pokriva zgolj ene države. Iz Turčije pokrivamo celotno regijo, takrat smo Irak, Iran, Libanon, Azerbajdžan in Sirijo. Izjemno zanimivo območje. Turčija je že sama po sebi izjemno raznolika. Na eni strani je osrednji del, kot je Ankara, anatolski del, potem Istanbul, evropski del ali del proti Azerbajdžanu pa jugovzhodni, kurdski del, Sredozemlje. Gre za zelo različna območja."

Tudi tam ste opravljali delo namestnice veleposlanika. Kako so sprejeli mlado osebo in povrhu še žensko?

"Večinoma, ker vedo, da si diplomat, to ni težava. Včasih prav zaradi tega dobiš več pozornosti. To ni običajno življenje. V Turčiji so bili moški zelo spoštljivi in zelo profesionalni. Imela sem en primer v Iranu; tam je navada, da se pogledaš v oči in se ne rokuješ. Primer je bil, da me sogovornik niti v oči ni pogledal in je povedano enostavno ignoriral, dokler ni prišel naš veleposlanik. A veleposlaniku sem rekla, da pustimo to, prej ali slej bo kaj od nas potreboval. In je. Pa smo tudi to uredili. V osnovi s tem nisem imela nikoli težav, gre za drugačne kulture, kot smo jih mi navajeni, in to je pač treba spoštovati. V določenem prostoru moraš vedeti, kako se je treba obnašati, kje so meje, da se ti dobro počutiš in da drugega ne spravljaš v neroden položaj. Če so določena pravila in jih spoštuješ, bodo tudi oni to spoštovanje cenili. Tako da lahko rečem, da zaradi spola osebno nisem imela nobene slabe izkušnje. Je pa tudi anekdota iz Azerbajdžana, ko so me poslali na pogajanja za transportni sporazum. Na eni strani mize sem sedela sama, na drugi strani pa celotno omizje iz njihovega transportnega ministrstva in njihov prevajalec. Ko so me zagledali, se je videlo, da so presenečeni. Skratka, pogajali smo se, jaz sem vmes nenehno preverjala naše pozicije z Ljubljano, po celem dnevu pa smo končali tako, da mi je njihov najstarejši, ki je bil vodja pogajanj, na koncu že rezal jabolka in sva si kazala slike otrok. Tam te zelo hitro vprašajo, ali si poročen in imaš otroke. To je neke vrste test, da si v redu. Sicer ne vem, kaj bi bilo, če ne bi bila poročena in ne bi imela otrok, ampak dobiš občutek, da jim je lažje, če te lahko umestijo v neki predalček. V diplomaciji pač moraš najti način, kako posamezno stvar skomuniciraš, in se tudi prilagoditi danim razmeram. To moraš sprejeti in razumeti, če želiš priti do želenega cilja."

Po Turčiji je sledila vrnitev v Ljubljano.

"Tako, zatem sem bila tri leta v Ljubljani. Najprej kot vodja sektorja za mednarodno pravo in zatem kot vodja sektorja za človekove pravice. V tistem času je Slovenija tudi prvič predsedovala Svetu OZN za človekove pravice. To je multilateralna diplomacija, ki se od bilateralne nekoliko razlikuje, gre za bolj specifičen način dela, nekoliko drugačno dinamiko, v ospredju so druge prioritete kot pri striktni bilaterali. Se pa vse skupaj povezuje, širina je pomembna, kakor tudi, da razumeš tako politiko, ekonomijo, varnost in druge elemente, ki jih moraš znati povezovati v celoto. V izhodišču je zato fino, da imaš dobro osnovo za tovrstne zadeve, kot je na primer pravo."

Pravo pa tudi filozofija.

"Tudi to. Moj pristop v mednarodnem pravu, ko smo imeli kakšno težavo, je bil včasih tudi ta, da smo poskušali ploščo obrniti: ti povej, kaj je cilj, kaj si želimo kot rezultat, potem pa bomo iskali načine, kako stvari argumentirati in pripeljati do tega. Velikokrat pa stvari niso enostavne ali črno-bele. In takrat moraš priti s pravim argumentom, da razložiš, zakaj je nekaj lahko pravilna ali napačna odločitev oziroma najboljša možnost v danem trenutku. Mednarodno pravo je prav zaradi tega velikokrat ... ne bom rekla bolj fleksibilno, je pa bolj univerzalno, splošno in tudi zaradi tega je lahko po drugi strani predmet mnogih kršitev, ker stvari niso vedno popolnoma zacementirane."

Sledila je Poljska. Kot strokovnjakinja za mednarodno pravo in človekove pravice je Poljska tudi strokovni izziv, vsaj danes.

"Marsikaj se dogaja."

Lahko laično razložite, za kaj gre?

"Malo za šalo, malo zares - zlato pravilo diplomacije pravi, da dokler si veleposlanik v neki državi, javno ne komentiraš notranjepolitičnih zadev države gostiteljice. Če pogledamo v evropskem kontekstu, se je njim 2015. zamenjala vladna struktura in s tem tudi filozofija dojemanja določenih tematik. Tako kot ima liberalni način razmišljanja en koncept, ima konzervativni način razmišljanja drugačnega. V ospredje so prišle bolj teme, ki so povezane z zgodovino Poljske, tradicionalne vrednote in ta način premišljevanja. Pri vsaki stvari pa je v realnem življenju treba znati oceniti, kako daleč lahko z nekim konceptom ali razumevanjem greš. Kako daleč lahko greš, da ne začneš posegati v prostor drugih ljudi in njihovo svobodo. To je tista meja, tisto ravnotežje, ki bi ga morala iskati vsaka država. Včasih se te meje nekoliko premikajo. Ko si na strani večine, ti je to ugodno in blizu, če si pa na strani manjšine, tudi tistih, ki so zaradi tega izpostavljeni ali obravnavani nekorektno, pa je to slabo. To je tudi osnovno načelo koncepta človekovih pravic oziroma pravic nasploh in tukaj se je treba zavedati, da pravica posameznika meji na pravico oziroma svobodo drugega."

In vloga države je, da ščiti šibkejšega.

"Vloga države je, da ščiti in regulira, da do tega prestopa ne pride. Kot pravi pregovor, oblast je sladka, in ko se je navadiš, včasih izgubiš perspektivo, do kod je ta meja in splošno, javno dobro. Včasih so te ocene bolj subjektivne, včasih bolj objektivne. Marsikdo ni zadovoljen s podobo v ogledalu. Odkrito, tudi jaz bi se raje videla stara 30 let, pa ni tako, to je treba sprejeti in s tem znati živeti. Ta (samo)refleksija je potrebna ne samo na Poljskem, ampak tudi na ravni EU, ki je v zadnjih desetih letih šla skozi mnoge krize. Ko greš skozi ta stanja, se nenehno redefiniraš, postavljaš na novo. To samoizpraševanje je pomembno, ker drugače namesto integracije pride do dezintegracije."

Poljska je v zadnjih letih kontinuirano rasla.

"Izjemno. Poljska je imela v zadnjih letih eno največjih rasti v EU, izjemno uspešni so pri črpanju EU-sredstev, Varšava je postala resnična prestolnica, javni prevoz je urejen, infrastruktura tudi, je zelo čista, skratka, so uspešni. S tem, ko so rasli gospodarsko, so pridobili tudi politično samozavest, postajajo zelo pomemben igralec, predvsem v srednjeevropskem prostoru. Gre za izjemno velik trg, veliko multinacionalk ima tam regionalni sedež, življenjski standard raste. Ne samo prestolnica, tudi druga mesta temu sledijo. Poljska ima dvanajst, trinajst mest, ki so večja kot Ljubljana. Se pa v zadnjem času čuti, da se delovna sila draži. Standard raste, ljudje živijo bolje, tudi veliko potujejo. Po zadnjih statistikah se tudi prisotnost Slovenije tam povečuje. Poljska je osmi najpomembnejši zunanjetrgovinski partner Slovenije. Menjava je uravnotežena. Na Poljskem so še priložnosti za Slovenijo. Nikakor pa to ni trg, ki bi ga podcenjevali."

Baltska kulinarika je zelo blizu naši pomurski.

"Tako je in tudi Poljska je podobna. Vse te države imajo na primer tudi ribe, ampak niso prisotne na tak način kot pri nas na Primorskem. Tam lahko dobite rdečo peso v vseh možnih oblikah in jedeh. Ta kulinarika je zelo podobna kulinariki v severovzhodnem delu Slovenije. Tam je tudi ravnina. V delu Varšave, kjer stanujemo, so njive in potke, tako da se počutim skoraj kot doma, v Prekmurju."

Baltske države so tudi po velikosti bolj primerljive s Slovenijo.

"V zadnjih treh letih smo odnose s tem državami zelo okrepili in Slovenija z naslednjim letom tudi odpira veleposlaništvo v Rigi, ki bo našo prisotnost v tej regiji še okrepilo. Skupni interesi, ki jih imamo v EU, zavedanje solidarnosti, razumevanje povezovanja so pač osnova. S temi državami prideš tudi na širšem mednarodnem parketu, na primer v Združenih narodih, zelo hitro do skupnega imenovalca in podpore. Oni zelo cenijo varnost. Slovenija ima v Latviji v vojaškem oporišču v bližini Rige tudi svoj kontingent, ki deluje v okviru misije Nata Okrepljena prednja prisotnost. Gre za drugi največji kontingent Slovenske vojske v tujini. To solidarnost in razumevanje zelo cenijo. S temi državami tudi zgodovinsko gledano nismo imeli nobenih razprtij, nobenih odprtih vprašanj in lahko gradimo na zelo zdravi, prijateljski osnovi. So partnerji in tudi po načinu, kako delujejo te države, in tudi kot ljudje so nam lahko zelo blizu. Zelo hitro se zmenimo. Državne strukture so manjše, podobno kot pri nas, in zaradi tega dosti bolj dostopne."

Kje lahko naša pokrajina računa na vas?

"Mi smo pač predstavniki države. In Slovenija nista zgolj Bled in Planica. Ko ima kdo kakšno željo ali idejo, je najenostavneje poklicati, napisati elektronsko sporočilo, stvar predstaviti in nas o tem obvestiti. Potem pa skupaj najdemo pot. Slovenija je zelo pestra, raznolika in tudi regijske značilnosti so vedno zanimive. Na drugi strani smo tudi vedno pripravljeni pogledati od zunaj, svetovati, pomagati, kje je mogoče treba kakšno stvar narediti, popraviti ali, bolje povedano, izostriti, usmeriti fokus, da te na primer v družbi, kjer delujemo, ali trgu bolje razumejo. Enostavno, če ima Pomurje sto tisoč ljudi in države, ki jih jaz trenutno pokrivam, slabih petdeset milijonov, moraš imeti dokaj čisto idejo, koga boš nagovarjal in kako. Drugače gredo stvari v prazno, zlasti ker tudi druge evropske pokrajine počnejo enako in v tem delovanju nisi nikoli sam. Imaš konkurenco in resnično moraš izpiliti svoj profil, da ti uspe navdušiti. Mi smo pa tukaj, da pri tem pomagamo z vsem, s čimer lahko - z izkušnjami, odpiramo vrata in povezujemo. Sem pa vedno zelo vesela tudi, če se kdo samo zgolj oglasi, pride mimo in rečemo kakšno po domače, samo malo 'pogučimo'."