V Galeriji Murska Sobota je do 24. marca na ogled razstava del priznanega domačega umetnika Zdenka Huzjana, poimenovana Geografija tišin. Prekmurec sodi med predstavnike slovenskega modernega likovnega ustvarjanja na področju slikarstva, slovenska umetnostna zgodovina ga ocenjuje kot najbolj verodostojnega umetnika prekmurskega prostora. Prav molk in tišina sta ves čas značilna za Huzjanov opus, pravi kustos razstave in direktor Galerije Robert Inhof. "V tem glasnem, kričečem času se mi zdi to zelo pomembno, saj je tišina tista, ki omogoča notranje duhovno bivanje." Z razstavo umetnik zaokroža 50 let svoje slikarske prakse.
Z eksistencializmom ga je označila mama
To je Huzjanova tretja samostojna razstava v tej galeriji, na ogled pa je postavljenih 107 del, ki jih spremlja katalog. "Z veseljem razstavljam v Murski Soboti, ker imam občutek, da me imajo ljudje radi - mene in moje delo - in da nekako pomagam pri razumevanju umetnosti tega območja," je povedal na odprtju. "V tem delu Slovenije smo bolj zemeljski, in če boste dovolj pozorni, boste opazili, da so moje barvitosti izrazito zemeljske. Svetloba prihaja iz nekih okrov, zemeljske barvitosti vse do črne, kar je področje severnjaškega ekspresionizma," je pojasnjeval ob pogledu na razstavo. Odraščal je v Lendavi in veljal je za nadarjenega risarja. Nadarjenost je, pravi, podedoval po očetu. Oče je zgodaj umrl, a ga še vedno spremlja. Na razstavljenih slikah se namreč največkrat pojavlja antropomorfna podoba, ki govori o sočutju med ljudmi, osamljenosti, položenosti v svet, ki ga težko razumemo, ker smo minljiva bitja. "Mama je spomin na očeta ves čas negovala in stalno smo obiskovali njegov grob. S tem eksistencializmom me je nekako označila."
Spremlja ga konsistentnost
Kustos razstave Robert Inhof pravi, da je Geografija tišin to, kar je značilno za Huzjanov opus. To je konsistentnost vse od akademije, ki jo je končal leta 1972, torej kakovost njegovih slik in umetniškega izraza. "Vedno nam kaže mojstrstvo risbe, slike, tematika pa ostaja ista. Se ne spreminja in je v bistvu tragična - v klasičnem smislu. Tragično je izkustvo, ki si upa povprašati po bistvu človeškega bivanja in si tudi upa dati odgovore, ki mogoče niso najlepši," ugotavlja Inhof, ki Zdenka Huzjana označuje za enega najbolj izvirnih in mojstrsko dovršenih slovenskih likovnih umetnikov. "To ne nazadnje dokazujejo tudi njegova obsežna bibliografija, seznami odmevnih samostojnih razstav, sodelovanja na skupinskih razstavah pa tudi zastopanost njegovih del v številnih javnih in zasebnih zbirkah doma in v tujini," pojasni.
Ob razstavi tudi katalog
Huzjanove podobe se v svoji makabristiki sklicujejo predvsem na mumije, napol razpadla trupla, kakršna so se v evropski likovni umetnosti upodabljala od 14. do 16. stoletja. "V tem smislu njegovo ustvarjanje ohranja bistveno in dokončno razlikovanje od takšnega razumevanja trupla, kakršno srečamo recimo v ameriški pogrebni industriji, kjer v dvorani, namenjeni zadnjemu slovesu, ni toliko izpostavljeno pravo truplo, prej lažno živ človek, ki so ga pogrebni mojstri naličili in uredili tako, da vzbuja iluzijo življenja," še opiše kustos Inhof. Huzjanov izjemno obsežni opus obsega slike, risbe, grafike in skulpture, ki ves čas dokazujejo, da je umetnik zvest izključno lastnemu ustvarjalnemu imperativu in da ga prilagajanje ustvarjanja vsakokratnim najnovejšim umetniškim trendom niti najmanj ne zanima. "Ob tem je Huzjan tudi pesnik in pisec, ki v svojih sestavkih ne razpreda o likovni teoriji, ampak z besedami povzame in hkrati tudi razširi zelo različne plasti svojega ustvarjanja," je o umetniku v katalogu še zapisal Inhof. Katalog, ki spremlja razstavo, je oblikovala slikarjeva žena Milojka Žalik Huzjan. Njegov roman Mušji ples govori o lastnem odraščanju, ko je iz odmaknjenega sveta opazoval dogajanje v družini in okrog nje, pesniška zbirka Zatišne lege pa se tudi z naslovom nanaša na razstavo Geografija tišin.