Kako so v Pomurju doživljali propadanje tekstilne industrije in izgubo dela

Antropologinja in raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani Nina Vodopivec je avtorica knjige Tu se ne bo nikoli več šivalo s podnaslovom Doživljanje izgube dela in propada tovarn. Čeprav, kot pravi, to ni knjiga o tovarni Mura, se nanjo sklicuje, ko se ukvarja z izkustvi industrijskega delavstva. Delo je nastajalo na podlagi izkušenj Murinih delavk in medijskega gradiva o tovarni. Propad Mure je v regiji zaznamoval več generacij iste družine, prav tako vsak pozna koga ali ima sorodnika, ki je bil v tej tovarni zaposlen.

"Mura je primer, ki je s kontinuiteto, tradicijo, zgodovino močno zaznamoval celotno regijo. Osredotočam se na doživljanje industrijskega delavstva, zanimalo me je predvsem doživljanje v proizvodnji, hkrati pa se mi zdi pomembno opozorilo mojih sogovornic, da je treba na tovarno misliti širše. Številna znanja, spretnosti, hkrati tudi razvoj znanj s področja informacijske tehnologije, tehničnih znanj, modnih kreacij in promocije," je zasnovo knjige pojasnila Vodopivčeva, ki je raziskovala, kako so različne generacije na lastni koži doživele razvrednotenje industrijskega dela in konec tovarne. Večinoma se je pogovarjala z ženskami, na predstavitvi knjige v Pomurskem muzeju Murska Sobota pa je dejala, da jo je presenetilo, da so v Muri šivali tudi moški. "To je povezano z mojimi stereotipnimi predstavami, ki sem jih imela, preden sem prišla v ta prostor." Sicer je v ospredje postavila subjektivna doživljanja ljudi, vendar jih je analizirala in interpretirala v kontekstu širših družbenopolitičnih sprememb ter odnosa širše družbe do industrijskih delavcev.

Niso verjeli, da bo tovarna propadla

"Trg dela oziroma družba je od nekdanjih Murinih delavk pričakovala, da se bodo poklicno in osebnostno preoblikovale. O tem, kako je bilo ljudem težko, pa se ni razpravljalo. Mene so presunile pripovedi o šoku, doživljanju ljudi, polnih besa, razočaranja in žalosti. Različni ljudje v Muri in tudi v drugih tovarnah po Sloveniji so na podoben način pripovedovali o pripadnosti, povezanosti, ponosu in hkrati o bolečini, izčrpavanju in izgubi. Ne zgolj delovnega mesta, ampak tudi družbene in lastne vrednosti, spoštovanja in dostojanstva," je dejala avtorica. Stečaja ni mogoče razumeti le kot izgube zaposlitve. Delavce so bremenila tudi obolenja, poškodbe, marsikomu je bilo težko opraviti zdravniški pregled, da bi našel drugo zaposlitev, poleg tega ljudje niso mogli vzeti kredita ali niso imeli privarčevanih materialnih zalog.

Knjiga govori tudi o tem, kako je Muro močno zaznamovala izguba jugoslovanskega trga v 90. letih, pa tudi o spremembah na globalnem trgu. Zaposlene so Vodopivčevi pripovedovale, da so bili delovni postopki pogosto določeni le v teoriji, v praksi pa se na ta način ni dalo delati. "To je prinašalo pritisk, konflikt med ljudmi, nastajali so poškodbe, nezadovoljstvo z delom, ljudje so doživljali ponižanja in žaljivke. Proces izčrpavanja je potekal dolgo in stečaj je treba dojemati kot dogodek znotraj tega procesa. V širšem prostoru je padala vrednost njihovega dela in njih samih," je poudarila antropologinja. Dodala je, da so zaposleni stečaj dočakali izčrpani. Šok je bil na eni strani povezan z nepretokom informacij oziroma tem, da so ljudje marsikaj izvedeli iz medijev, na drugi strani pa s prepričanjem, da institucija, kot je bila Mura, ne more propasti. "To je bilo povezano s tem, kar je Mura v tej regiji gradila več generacij, kako se je širila in bila v nekem obdobju sinonim za biti v koraku s časom."

Pomemben vidik knjižnega dela so tudi čustva. Ta so po besedah avtorice v družbi na splošno stigmatizirana, čustvovanje industrijskih delavk pa še bolj. "To naj bi bilo povezano s tem, da so ljudje preveč čustveno navezani na pretekli čas in se jih povezuje s socializmom, da so preveč nostalgični. To ni res in je treba prevladujoči stereotip razbiti. Zato pišem o tem, kako so se na šok vezala občutja besa, žalosti in sramu."

Jelka Pšajd, muzejska svetovalka, ki je vodila pogovor v baročnem salonu soboškega gradu, je avtorico izzvala z vprašanjem, ali jo je šokiral odnos ljudi iz določenih organizacij do brezposelnih delavcev. "Zavedati se je treba, da je stečaj travmatična izkušnja. Ljudje so bili raznoliki, znašli so se v različnih življenjskih situacijah, zato bi bila potrebna občutljivost. Soočali so se z družbenimi predsodki in stereotipi. Gospe so mi pripovedovale, kako se je govorilo, da se v Muri tako že prej ni nič delalo, da so delavke pile kave in odhajale kadit," se Vodopivčeva spominja pogovorov z delavkami. Da so torej po lastni krivdi izgubile zaposlitev, da je od njih odvisno, ali bodo dobile delo, spregledala pa se je družbena pogojenost. "Pozornost se je posvečala zdravemu jedru, medtem ko se odpuščanje dojema kot kolateralna škoda, ljudje pa kot strošek."

Med šiviljami vladal ponos

Mura je močno zaznamovala širšo regijo, velika je bila tudi pripadnost tovarni. To je povezano še z družinskimi zgodbami, saj so bile v tovarni zaposlene različne generacije istih družin. "V nekem obdobju je med ljudmi vladal ponos, da si ustvarjal za Muro, da so te naučili spretnosti, natančnosti." Nina Vodopivec se je z večino sogovornic pogovarjala po letu 2011, sicer pa se s tematiko tekstilne industrije ukvarja od leta 2002. Takrat je raziskovala, kako so prestrukturiranje doživljali zaposleni v predilnici Litija, ki se je specializirala in deluje še danes. Zakaj pa se je odločila za primer tovarne Mura? "Zanimala me je tekstilna industrija tudi v smislu, kako je obravnavana kot delovno intenzivna in ženska panoga, tako imenovana lahka industrija, kako so te oznake vplivale na obravnavo in reševanje tekstilne industrije v družbi."

Vsem sogovornicam, ki so se ji kljub bolečini odprle, je hvaležna. Opozarja pa, da čeprav knjiga nosi naslov Tu se ne bo nikoli več šivalo, ne želi, da bi to ponazarjalo brezupje. "Ljudje, s katerimi sem se pogovarjala, so vztrajni, trpežni, trdni in so našli druga upanja in vezi. Dolgo sem iskala način, kako interpretirati pripovedi, da se izognem čustvovanju in da to dobi drugačno ceno in prostor. Da se ne pokaže le na to, da bi bilo treba poiskati drugi vidik zgodbe, izkušenj, verbalno artikuliranje in prostor za aktivno žalovanje. To je bil tudi družbeni konflikt, ljudje so bili materialno in simbolno razlaščeni."