Ker moj otrok ni dovolj spreten, ga ne vzamejo h gasilcem, ker je počasen, ga nočejo v nogometnem klubu, ker ne sledi natančno navodilom, se mu vrstniki posmehujejo. To je le nekaj težav, s katerimi se srečujejo starši otrok s posebnimi potrebami.
"Velikokrat poslušamo o težavah pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v prostočasne dejavnosti. In to je bil povod, da napišemo nekaj osnovnih navodil za izvajalce prostočasnih dejavnosti," razlaga Sandra Kolarič iz Osnovne šole IV Murska Sobota. Ker se je obseg nasvetov večal, jih je bilo kmalu dovolj za brošuro, ki so jo poimenovali Na pomoč. V njej so zbrani nasveti, ki lahko koristijo športnim trenerjem, učiteljem v glasbeni šoli, zborovodjem, mentorjem gasilske mladine in vsem drugim, ki delajo z otroki in mladino s posebnimi potrebami. Sodelovalo je več avtoric s področja psihologije ter specialne in rehabilitacijske pedagogike: Mirjam Bregar, Jana Černela, Urška Ivančič, Daša Könye, Doris Pečič, Andreja Živko Rožman in Sandra Kolarič, ki je brošuro uredila.
Da se ne bi počutili odrinjeni
Glede na izkušnje in teoretično poznavanje problematike so izbrale nekaj najpogostejših vedenj, ki se pojavljajo pri otrocih s posebnimi potrebami, ter pripisale nasvete, navodila oziroma priporočila, kako pomagati, da bi se otrok čim bolje in čim bolj samostojno vključil v neko dejavnost. Posebej so se posvetile težavam glede otrokovega gibanja, vedenja, čustev in odnosov z vrstniki, razumevanja navodil in komunikacije, zmožnosti branja in pisanja ter pozornosti in koncentracije.
Potreben čas in novi pristopi
Kolaričeva razloži, da je največja napaka pri delu z otroki s posebnimi potrebami to, da jih ne vključujejo zaradi strahu pred neznanjem, kako delati z njimi. "Ti otroci velikokrat niti ne potrebujejo zelo posebnih pristopov, morda le kakšne prilagoditve. Že s tem, ko otroke vključimo in jim omogočimo preživljanje prostega časa z drugimi otroki, veliko naredimo za njihov socialni in čustveni razvoj. Druga napaka je, da prehitro obupajo in ne vztrajajo. Vsaka sprememba potrebuje svoj čas. In če nekaj ne gre, je treba iskati druge pristope."
Pri delu in svetovanju je treba imeti v mislih, da je vsak edinstven, s svojimi težavami in primanjkljaji, pa tudi s svojimi močnimi področji. Jana Černela dodaja, da če imamo to v mislih, smo že naredili korak k sprejemanju drugačnosti. Dokler se tega ne zavedamo, bodo takšne in drugačne razlike med nami še večje. "Dnevno se srečujemo z različnimi ljudmi, zato bodimo prijazni, odprti, spoštljivi in strpni. To so preprosti pristopi, ki delajo čudeže, z njimi pa pokažemo ljudem okoli sebe, da nam je mar."
Nekaj nasvetov iz brošure
Pri športu in na področjih, kjer so v ospredju telesne aktivnosti, se vedno lahko najde pot, bodisi se prilagodijo pripomočki, na primer postavi večji koš, bodisi se prilagodi plesna koreografija, tudi tempo, ali pa s temi otroki delamo in jih učimo postopno po korakih. "Kakšnemu otroku je treba dati več časa, da usvoji potrebno znanje ali pravila, zato razlagi namenimo več pozornosti, ali otroku, če je treba, damo več časa za oblačenje in omogočimo, da prej zapusti telovadnico. Več energije bomo porabili tudi pri razlagi navodil ali pravil igre, še posebno, če otrok daje vtis, da nas posluša." Pomembno je otroka na koncu vprašati, ali ve, kaj mora narediti, in s tem preveriti, ali je razumel. Včasih je treba navodila ponoviti večkrat, da bo razumel in jim sledil. Otroci s posebnimi potrebami znajo biti tudi bolj občutljivi, težje od vrstnikov prenašajo hrup, dotik, vonj, svetlobo ali druge dražljaje. Avtorice svetujejo, da jim, če si zatiskajo ušesa, omogočimo manj hrupno okolje, če govorijo glasno, nesmiselno ali nepovezano glede na temo pogovora, jih ne prekinjamo. Pogosto lahko prihajajo v spore z drugimi otroki, nemalokrat hitro reagirajo in ne pomislijo na posledice. Ob neprimernem vedenju je treba takoj reagirati, da otrok ve, katero vedenje je bilo neprimerno. Izognimo pa se moraliziranju.
