Umetnost spremlja 39-letno Tino Mauko že od otroštva. Docentka, akademska glasbenica oziroma skladateljica ter profesorica klavirja in glasbe bo, po dveh letih ustvarjanja v rodni Gornji Radgoni, junija na oder poslala novo slovensko komorno fantastično opero Deklica z vžigalicami.
Čez pekel k osvoboditvi
Libreto za opero Deklica z vžigalicami je pisala eno leto, in sicer na način, da je prebirala disertacije o severnem siju, budizmu, v pomoč so ji bile strokovne in leposlovne knjige. "Tukaj sem se sprva preveč zadržala in šla pregloboko v zgodovinski čas pojavov in njihove povezanosti z nastankom Andersenove pravljice. Iz končne podobe opere sem izločila za približno uro skic in glasbe. Zelo pazljivo sem preučila, zakaj dodajam budizem v skandinavsko zgodbo." V pravljici je ob gosko, deklico in babico dodala še očeta, brata in mamo. Vsak pevec ima poleg svoje še dodatno vlogo.
"Oče je stalno recitiral pesmi in pel, mama je ljubila opere in tako sem lahko razvila svoje veje," pojasni uvodoma. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Srednjo glasbeno šolo v Mariboru, kasneje pa zaključila še akademijo za glasbo v Ljubljani. "Prva štiri leta sem potrebovala, da dokončam študij klavirja, da spoznam in pogledam duhovno izročilo največjih skladateljev od zgodnjega baroka vse do danes, obširno klavirsko literaturo ter druge predmete, katerih znanje koncertni pianist potrebuje. Nato sem vpisala naslednja štiri leta kompozicije, da sem pridobila vse širše znanje, ki ga potrebuje skladatelj, da razprostre glasbo, ki jo nosi v sebi, v partiturno literaturo, ki je v pomoč orkestru in vsem drugim izvajalcem, da se lahko srečajo z glasbo, ki jo skladatelj sliši," pojasni. Do oktobra je bila zaposlena na fakulteti v Mariboru ter delala kot glasbena sodelavka v SNG opera in balet v Ljubljani in v Mariboru. "Zdaj sem na svobodi, lahko bi rekli, po sili razmer ali pa v duhu umetniške ustvarjalnosti."
Skladatelj kot režiser
Najbolj ponosna je na to, da se ne neha razvijati. "Da me nič ne more ustaviti in da nisem izgubila zvedavosti, neusahljivega vira domišljije. To je izredno pomembno. Iz domišljije izvirajo največja dognanja tega sveta in brez te nimamo svoje identitete. Od tod naprej pa nastajajo vse boljše kreacije." O tem priča tudi njeno nenehno menjavanje služb in okolja.
Veliko časa je tako namenila spoznavanju delovanja glasbenih ustanov v slovenskem prostoru in delovanju znotraj univerzitetnega in akademskega študija. To je nadgradila tudi z osebnimi obiski nekaterih kulturnih središč v osrednji Evropi. Med drugim je imela enomesečno umetniško rezidenco ministrstva za kulturo na Dunaju v času, ko je potekal mednarodni festival sodobne glasbe - Wien modern. "To priložnost sem izkoristila za svoje nastope kot pianistka improvizatorka. Na Dunaju sem se srečala tudi s starim znancem Riccardom Mutijem, ki sem ga spoznala na Salzburških slavnostnih igrah, ter izkoristila čas za obisk muzejev in galerij. Vse to vpliva na moje ustvarjanje, saj je skladatelj kot režiser: opazovalec, ki skuša družbi pomagati skozi kontemplativno umetnost. Več ko vidiš, bolj premisliš, kaj boš izrazil, in bolj se zavedaš, kakšen vpliv bo to imelo na družbo."
Sama in izolirana
Kot pravi, epidemija na njeno ustvarjanje ni imela vpliva, saj je bila ves čas zelo samozaščitniška. "Veste, v mojem svetu poteka čas čisto drugače. In vse to zahteva veliko odrekanja že od otroštva. Spomnim se, kako moji sošolci niso razumeli, zakaj nočem hoditi ven. Plavala sem v vesolju in razvijala tenkočutnost, brez katere ne zmoreš graditi pretanjenosti. Če bi ustvarila trdo kožo, ki jo odstrem takoj, ko pridem iz okolja z več ljudmi, potlej bi tudi moja glasba zvenela tako, z utrjeno zaščitno plastjo."
Tudi v procesu ustvarjanja velikega in zahtevnega dela Deklica z vžigalicami je bila popolnoma sama in izolirana. "Materialne podpore nimam, še pričakujem odgovore pomembnih institucij in uglednih posameznikov, ki imajo afiniteto do glasbene ustvarjalnosti najvišjih razsežnosti, kot je na primer opera. Za zdaj je moje delo podprl gospod Igor Štemberger, ki izredno ceni ustvarjalne in študiozne posameznike."
Mir je tam, kjer so dobri ljudje
V času ustvarjanja komorne opere je imela nekaj vaj in strokovnih obiskov v Mariboru in v Ljubljani, v organizacijskem smislu povezanih s pripravami na izvedbo opere. Ves preostali čas je ustvarjala doma. "To pomeni od jutra do poznih večernih ur, kar sem prekinila s posameznimi sprehodi ob sončnem vremenu in zdaj že z delom na vrtu, kar me zelo veseli, saj me poveže z naravo." Vzornika nima, pravi, da je na tej poti sama in veliko truda vlaga v to, da raziskuje svoj svet, ki ga z vso predanostjo ščiti, da ostane avtentičen. "Name lahko vpliva vsakdo, s katerim se srečam in vsebinsko pozitivno vpliva na moje razumevanje sveta in umetniškega ustvarjanja. Četudi ni glasbenik ali umetnik."
Sama za zdaj še ne razmišlja o selitvi v tujino, čeprav se dogovarja za koncerte v Rusiji, na Danskem, v Nemčiji, Avstriji, Argentini, Italiji, Hrvaški. "Za zdaj še ostajam v Sloveniji, saj imam rada mir, kot sem zapisala v zadnji pesmi Deklice z vžigalicami: Mir je tam, kjer so dobri ljudje, mir je tam, kjer je sočutje." Meni sicer, da se je slovenska mentaliteta izgubila v soju slabih navad, ki nam jih ni uspelo iztrebiti. "Posamezniki zato bežimo ven iz bolnih sistemov, iz družbe z nizkim izražanjem in napadalnostjo, ki zeva že na vse strani," dodaja.
A verjame, da bi s svojimi zahtevnimi projekti lahko uspevala tudi v majhnih krajih, kot je na primer Gornja Radgona. "Ljudje so veliko bolj dovzetni in odprti, kakor mislijo tisti, ki so na položajih in ponujajo odre že tisočkrat preživetim stvarem ter s tem zavirajo duhovno in mentalno rast ljudi." Pri tem opomni na preteklost, čas Jugoslavije, ko so se izvajali številni koncerti. "Na primer Festival Radenci, poznan kot festival najsodobnejše komorne glasbe, je z več kot 30-letno kontinuiteto segal široko v tujino," opomni in doda, da ima Pomurje veliko možnosti, da obudi stare gradove, pozabljene dvorane in tako skozi kulturo zgradi mednarodno pojavnost ter opozori nase.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
