Tudi sam Gorazd Kocbek se sprašuje, kako z bučnim oljem iz osrčja Prlekije prideš v kuhinjo najvišje restavracije sveta. "Prav to sem se vprašal, ko sem gledal iz 122. nadstropja stolpnice na Dubaj. Verjetno igra vlogo to, da sem trmast. Ali pa, lepše povedano, vztrajen." Kocbek je oljar s Stare Gore v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, ki nadaljuje družinsko tradicijo po dedku Alojzu, ki je že leta 1929 postavil najprej mlin in nato oljarno na kraju, kjer je še danes. "Spomnim se dedka, a bolj imam v spominu oljarno, ko jo je prevzel oče." Delo je tako nadaljeval Gorazdov oče Anton, ki sinu pomaga še danes. "Brez očeta in mame ter pomoči svoje žene bi tenko piskal. Smo družinsko podjetje. Jaz sem sicer samostojni podjetnik in imam dva zaposlena, ki nista del družine, sta pa obravnavana kot družina." Kmalu bo zaposlil še eno osebo, kajti dela je veliko.
Kocbekovi buč ne pridelujejo sami, ampak kupijo semena od izbranih pridelovalcev. "Imamo krog kmetov, od katerih odkupujemo. Prihajajo iz različnih krajev: z Apaškega polja, Dravskega polja, iz Prekmurja. Taka razpršenost je dobra zaradi več razlogov, različnega stanja tal, vremena - če tolče toča tukaj, mogoče drugod ne bo ... Na leto odkupim okrog 50 ton bučnih semen od kakih 35 večjih kmetov."
Študija ni dokončal
Na kateri točki svojega življenja se je odločil, da bo nadaljeval in nadgradil družinsko tradicijo? "Obiskoval sem srednjo strojno šolo v Mariboru in študirat strojništvo. Srednja šola mi ni bila pretirano všeč, težka je bila, polno teorije in nepomembnih stvari. Strojništvo mi ni ležalo, zato sem se prepisal na ekonomijo v Ljubljani. A jaz spadam med tiste, ki imajo v povzetku življenja napisano: vendar študija ni dokončal." Danes, pravi, bi mogoče lahko rekel, da mu kakšno znanje iz teorije ekonomije manjka in se mora pač bolj potruditi. "A hkrati je moj posel tako specifičen, da me tega nobena fakulteta ne bi naučila. Kdo pozna specifiko buč in bučnega olja? Kako to tržiti in prodati? Tega ne uči nobena šola. Biti moraš malo nor in zelo trmast."
Ob oljih ponujajo tudi čokolade, testenine, mesnine, kozmetiko ...
Nekaj stopnic višje
Ko pogleda zadnjih 14 let, ko je združil potovanja, ki jih obožuje, s tem, kar zna in rad dela, kaj ugotovi? "Da so prehitro minila. Šalim se. Zdi se mi, da smo naredili kar nekaj korakov naprej. Ko sem še delal pod očetovim okriljem, sem vzpostavil svojo linijo olja. Bila je malo drugačna, tudi oblikovno, druga etiketa, steklenica in en cenovni razred višje. To je bil moj prvi cilj. Mislil sem si, če mi bo uspelo, mi bo, če ne, ne. Pa mi je uspelo. Potem sem začel dobivati prve kupce, zato sem si spet postavil višji cilj: priti v restavracijo z Michelinovo zvezdico. Tudi to je kmalu uspelo. Tako si vedno postavljam nove cilje, ne vem vedno, kdaj jih bom dosegel, vem samo, da bom našel prava vrata. Niso pa to neki cilji v finančnem smislu, to me ne motivira. Motivira me marsikaj drugega."
Nove ideje dobiva na potovanjih. Dan pred našim pogovorom je priletel iz Šanghaja, kjer se je udeležil največjega vinskega sejma na svetu Prowein. "Domov sem prišel s fantastično idejo. Zdaj moram proučiti, kakšno pot bom ubral, kajti ugotovil sem, da tega ni naredil še nihče." O podrobnostih noče govoriti, a meri zelo visoko.
