Pisateljica Suzana Tratnik nima službe, ampak številne opravke

Člani Kulturnega društva Križevci in drugi ljubitelji knjig so pod senco dreves križevske župnije v ponedeljek prisluhnili Suzani Tratnik. Pogovor s pisateljico, prevajalko in publicistko, ki prihaja iz Murske Sobote, od študentskih let pa živi v Ljubljani, je vodila Tjaša Kos.

Tratnikova je diplomirala iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov na Fakulteti za podiplomski humanistični študij. Doslej je objavila sedem kratkoproznih zbirk, pet romanov, otroško slikanico ter napisala še monodramo, radijsko igro in dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji.

Za svoja dela je prejela več priznanj. Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo, leta 2017 nagrado Novo mesto short za kratko prozo in leta 2018 nagrado Desetnica za najboljši mladinski roman. "Ravno odzivi bralcev in bralk so tisto, kar mi največ pomeni, ker to nakazuje to, da nekdo bere in se pogovarja o zapisani tematiki. Moja literatura tako živi in ima smisel," je uvodoma povedala Tratnikova.

Veseli jo prevajanje

Njene knjige in kratke zgodbe so prevedene v več kot dvajset jezikov, sama pa je prevedla več knjig britanske in ameriške proze in strokovne literature. "S prevajanjem sem se začela ukvarjati že kot študentka, z namenom, da nekaj malega zaslužim. Kasneje sem ugotovila, da me to izredno veseli. Začela sem s prevajanjem manjših člankov, potem so sledile knjige. Prevajam še zdaj, ker večina pisateljev v Sloveniji ne more živeti od honorarjev, ki jih prejmejo za knjige. Zase pravim, da nimam ene službe, ampak en paket z raznimi opravki," je hudomušno razložila. Dodala je še: "Za nas, ki pišemo v slovenščini, pa je zelo pomembno, da so naša dela prevedena. To je tudi pogoj za prodor v svet. Še vedno se dobro spomnim pisatelja Andreja Blatnika, ki je rekel, da imajo pisatelji iz angloameriškega sveta srečo, ker so se že rodili prevedeni (smeh)." Všeč ji je, da se zadnja leta veča število prevajanj v vzhodnoevropske jezike: "Kar se mojih del tiče, pa mi je bilo precej nenavadno, da so mojo zbirko kratkih zgodb prevedli v arabščino. Same promocije knjige sem se leta 2017 udeležila v Kairu."

Prva poglavja že leta 2006

V njeni prozi se sicer prepletata dve osrednji temi: usode obrobnih eksistenc v sodobni urbani družbi in pogled na otroštvo v jugoslovanskih socialističnih 60. in 70. letih. V zadnjem romanu, ki ga je poimenovala Pontonski most in izdala lani, je prizorišče sveta večne študentke Jane na eksistenčnem in eksistencialnem robu v 90. v Sloveniji, na ozadju političnih sprememb v državi in legitimizacije sovražnega govora do manjšin.

Ko Jano zapusti punca, se podre odvisnostna kemija v njenem telesu in namesto zadevanja z odnosom poišče kemično uteho v drogah, drugih priložnostnih odnosih, zdravilih, prav pridejo celo vrečka na glavi, obiskovanje psihoterapevtke, seksoholizem, alkoholizem in nora dogajanja na zabavah. Vse to Jana zlorablja za utišanje tesnobe, anksioznosti, morastih sanj in travmatičnih doživetij v primarni družini. Obkrožena je s podobno ranjenimi in izhoda iz začaranega kroga ni videti.

"Vsebina družbenokritičnega romana se je dolgo rojevala. Prvo idejo za ta roman sem imela že leta 2006, ko sem napisala tri poglavja. Potem sem začela delati druge stvari, k osnutku knjige pa sem se vedno vračala. Pred štirimi leti pa sem si zadala cilj, da v življenju končam vse, kar sem pustila napol," je razkrila Suzana Tratnik.

Veliko zgodb, ki so zapisane, je resničnih. "Gre za zgodbe, dogodke, ki sem jih slišala." Dialogi v romanu so zapisani v ljubljanščini, predvsem zaradi trenutka in kraja dogajanja. "V Ljubljani je bila takrat močna rejv scena. Ne bi pa celega romana pisala v žargonu, to mi ne bi ustrezalo."

Glavno junakinjo Jano doživlja kot osebo, ki se znajde v neki praznini, izmučena in utrujena od tega, kar je doživljala, hkrati pa polna hrepenenja po tem, da konča fakulteto. "Bistvo je iskanje volje, kako spet najti, kako splavati iz tega, hkrati pa biti in ostati to, kar si."