Ob Pokrajinski in študijski knjižnici (PIŠK) so slovesno odkrili skulpturo Rastoča knjiga Murska Sobota, ki pomeni poklon slovenski knjigi v prekmurskem jeziku in tudi stoti obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. S tem se mesto pridružuje vseslovenskemu projektu Rastoča knjiga, ki poudarja pomen knjige, kulture, znanja in odličnosti slovenskega naroda. Slavnostni govornik je bil Boštjan Žekš, predsednik društva Rastoča knjiga, ki je spregovoril o njenem pomenu tudi v Prekmurju.
Kot je povedala direktorica knjižnice Klaudija Šek Škafar, je skulptura, ki jo je zasnoval kipar Mirko Bratuša, poklon prvi znani tiskani knjigi v prekmurskem jeziku, Malemu katekizmu, ki jo je za potrebe svojega naroda leta 1715 pripravil Franc Temlin. Je poklon piscem, ki so prispevali k razvoju in ohranitvi slovenstva v Prekmurju, ter poklon ustvarjalnemu duhu in vrednotam slovenstva, kar ponazarja napis na njej V počastitev slovenske pisane besede in književne ustvarjalnosti v Prekmurju.
Biser v školjki
Osnova skulpture so školjke z vizualno asociacijo na knjige, vmes je hobotnica kot misel na Panonsko morje ter preplet umetnosti in narave. Lovke in priseski asociirajo na potrebo po prisvajanju novega in še neznanega. Skulptura se konča s krožnim posvetilom na nizkem valju, ki spominja na valj tiskarskega stroja. Rastoča knjiga se nam razodeva kot tektonsko plastenje panonske pokrajine od morja do plodnih ravnic in nas opominja, da se v vsaki školjki lahko skriva biser. Ampak školjko, torej knjigo, je treba odpreti. Ta knjiga bo v prihodnje še rasla, saj bodo različne misli tlakovali na poti do knjižnice. Napis na skulpturi je namenoma zasnovan kot vrh spomenika in ne kot njegova baza, saj tako z obliko asociira na nikoli pretrgano literarno besedo, ki naj bo tudi v prihodnje gonilo prekmurske kulture.
Mali katekizem v prekmurski slovenščini je Franc Temlin izdal leta 1715
Že od nekdaj netipičen
Mirko Bratuša, rojen pri Negovi, je redni profesor za kiparstvo na oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter nagrajenec Prešernovega sklada. Sprva se je uveljavil v generaciji slovenskih kiparjev, ki so pod oznako novo slovensko kiparstvo delovali ob koncu 80. let, vendar je s svojo humornostjo in fascinacijo nad materiali že takrat netipično izstopal. Leta 1988 je prejel študentsko Prešernovo nagrado, kasneje pa za svoje delo več nagrad.
"Dela Mirka Bratuše so kot celota, a tudi kot posamezni objekti posebnost v opusu slovenskega kiparstva, tako po teoretski kot po estetski izkušnji. Izjemno inventivni, domiselni v vsebinski in likovni zasnovi, nekakšni abstraktni stroji domišljije in ustvarjalne notranje moči, ki vznikajo iz nič, a so vendarle dejavni v umetniškem, pomenskem in 'funkcionalnem' smislu. Nekakšni simulakri stanj in doživetij, ki učinkujejo v smislu novosti, izvirnosti in mojstrstva obvladovanja forme," je o njem pred leti zapisal Andrej Medved.
Med njegove odmevnejše kiparske postavitve v javnem prostoru spadajo Spomenik NG v Novi Gorici, kip Nabukadnezar pred Mestno galerijo v Ljubljani, Vodnjak življenja v Slovenj Gradcu, inventivni spomenik pesniku Manku Golarju v Gornji Radgoni, kjer je zasnoval tudi alejo velikih Radgončanov, ter spomenik belgijskima balonarjema v Ženavljah na Goričkem, ki sta tam pristala leta 1934.
