V času epidemije covida-19, ko se stiske ljudi še bolj skrijejo med zidove domov, so se v društvu Mozaik odločili okrepiti vest o psihosocialni pomoči, ki jo ponujajo po telefonu v okviru programa Pomoč na vratih - terensko delo s potencialnimi brezdomci in zagovorništvo. V domačem okolju pomagajo ljudem, ki se znajdejo v različnih stiskah zaradi finančnih težav, ob izgubi službe in dohodkov, ločitvi, različnih odvisnostih, smrti, bolezni, invalidnosti, ker so obupani in sami, ker so ostali brez domovanja ..., nam pove Sonja Šavel, vodja programa, ki ga Mozaik izvaja že od leta 2012. Zaradi različnih omejitev in predpisov, s katerimi se želi preprečiti širjenje virusa, so morali v novih razmerah prilagoditi način dela in pomoči ter okrepiti telefonske stike z uporabniki.
"Svetujemo ali pomagamo po telefonu, različne zadeve pa uredimo preko računalnika, če ne gre drugače. Ko zaznamo veliko stisko, pa se ob upoštevanju vseh predpisov za kratek čas odpravimo k uporabnikom," doda. Prednost tega programa je, da pridejo k njim domov in jim pomagajo v okolju, kjer se počutijo bolj varno in lažje spregovorijo o svojih stiskah. Tako je pomoč ljudem tudi bolj dostopna, saj jo dobijo na svojem domu in ne potrebujejo prevoza, kar je za nekatere velik problem. "V znanem okolju in ob osebnem stiku ljudje spregovorijo o svojih težavah. Po odkritem pogovoru tudi mi bolje vidimo, kje tiči problem in kako se lahko skupaj lotimo odpravljanja težav. Veliko stvari, ki se zdijo na prvi pogled zapletene, lahko rešimo. Včasih je dovolj pogovor, večkrat pa je treba vključiti tudi različne ustanove."
Ugotavljajo, da mnogi niso seznanjeni z zakoni in pravicami, ki jim pripadajo, zato jih o tem poučijo, enako tudi o odgovornostih, ki iz teh pravic izhajajo. Usmerijo jih na ustrezne ustanove, da si tam zadeve uredijo sami ali ob njihovi pomoči. Velika prednost tega programa je tudi, da z uporabniki delajo po njihovih potrebah, lahko tudi vsak dan, do štiri ure na teden, in se jim lahko posvetijo. "Pri nas niso naročeni na določen dan ali uro in od enega do drugega srečanja ni dolgega čakanja." V programu sta zaposleni dve strokovni delavki, Sonja Šavel in Anja Žižek, pomagajo pa tudi prostovoljci in drugi zaposleni v društvu Mozaik.
Pomagajo do strehe nad glavo
Pri delu na terenu se seznanijo z različnimi težavami uporabnikov, mnoge so povezane s finančnimi stiskami, ker so ljudje zabredli v dolgove, ne zmorejo plačevati obveznosti ali so tik pred tem, da jim bodo vzeli hišo oziroma so že v postopku deložacije. "Pomagamo jim najti rešitev, da jim ne bi odvzeli premoženja in jih deložirali. Skušamo narediti vse. Če se zgodi najhujše, jim pomagamo najti streho nad glavo."
V domačem okolju ljudje lažje spregovorijo o stiskah
Običajno imajo ljudje iz ranljivih skupin, ki se obrnejo nanje, tudi pretrgane ali zrahljane socialne vezi, zato jim jih pomagajo obnoviti, saj so izjemno pomembne za boljše življenje. "Epidemija nam je poleg bolezni prinesla številne nove izzive," pravi Šavlova. "V prvem valu smo bili bolj prestrašeni, zdaj pa se že veliko več ve, kako se zaščititi in spoštovati ukrepe. Po drugi strani pa omejitve bistveno vplivajo na kakovost vsakdanjega življenja ljudi, še posebno tistih iz ranljivih skupin. Marsikomu se je precej omejilo gibanje, manj je obiskov in ljudje se še bolj počutijo osamljene. Prekinile so se njihove ustaljene poti, ki so jih imeli, dostop do CSD, zdravnika, trgovin, ki so jih vajeni. Prav tako ni več toliko osebnih stikov, zaradi preprečevanja okužb je večja distanca med ljudmi. Zato pa se s pomočjo več telefonskih klicev, elektronske pošte ali krajših stikov trudimo povrniti občutek varnosti in bližine."
Na njih se obrne 123 uporabnikov in uporabnic, starih od 25 do 82 let. Na dan jih obravnavajo okrog 15, včasih jih je manj, so pa dnevi, ko pogosteje zvoni telefon in morajo tudi na teren večkrat. Dobro sodelujejo s centri za socialno delo, patronažno službo, zdravstvenimi domovi, centrom za duševno zdravje odraslih, zavodom za zaposlovanje in drugimi. Marsikdaj uporabnike k njim napotijo te ustanove ali lokalne skupnosti. Šavlova pravi, da prav v svojem domačem okolju lahko najprej zaznajo posameznike, ki so se znašli v stiski in potrebujejo pomoč. Že vključeni drugim radi povedo, da so jim pomagali, in tako se glas širi med ljudmi.
Potrebujemo bližino in stike
"Ko nas pokličejo po telefonu, se pogovarjamo o tem, kaj jih teži, kako se počutijo in tudi o običajnih stvareh. Dopoldne pogosteje pokličejo tisti, ki potrebujejo pomoč pri urejanju uradnih dokumentov, popoldne in proti večeru pa v ospredje pridejo osamljenost, čustvene stiske, tudi strahovi." Že s tem, da nekomu prisluhnejo, se omili marsikatera stiska, pove Šavlova.
Zdaj, ko so omejitve pri prehajanju občinskih mej, je manj stikov s sorodniki, tudi sosedje jih ne morejo peljati k zdravniku ali po drugih nujnih opravkih, zato je osamljenosti še več. "Ampak če začutimo, da potrebujejo bližino, gremo ob upoštevanju vseh ukrepov k njim, saj ljudje potrebujemo bližino, druženje, stike. Sploh pa jim svetujemo, naj gredo na sprehod v naravo, se gibljejo in skrbijo za zdravje." Novo pa je, sklene Šavlova, da se mnogi na sprehodih počutijo osamljene in radi pokličejo, da bi malo poklepetali.
Program Pomoč na vratih sofinancirajo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter nekatere lokalne skupnosti, izvajajo pa ga po celotnem Pomurju.
