Ženske v tradicionalno moških poklicih brez zadržkov pred kakršnim koli delom

Osmega marca bomo zaznamovali dan ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk. Marec je tudi sicer posvečen ženskam in njihovim dosežkom. Ne glede na vse težnje po enakopravnosti in enakosti so še iz zgodovine nekateri poklici razdeljeni na pretežno moške in pretežno ženske. Po podatkih statističnega urada ženske prevladujejo kot vzgojiteljice in pomočnice, strokovnjakinje za babiško nego, avdiologinje in govorne terapevtke, šivalke, krojačice, šivilje, izdelovalke usnjenih in krznenih oblačil ter učiteljice razrednega pouka. Vsi ti poklici so v več kot 93 odstotkih v ženski domeni. Na drugi strani pa obstajajo poklici, v katerih so ženske zelo redke. Predstavljamo dve, ki delujeta na pretežno moškem delovnem področju.

Tudi solza se utrne

Valentina Smej iz Lipovcev je ena od tistih ženskih izjem, ki v Sloveniji opravljajo pogrebniško delo. Družina ima v Beltincih 15 let cvetličarno Valentina, slabih deset let se ukvarja tudi s pogrebno dejavnostjo. Začel je Valentinin mož Štefan, tudi ona je vpeta od začetka. "Nikoli nisem imela zadržkov pred kakršnim koli delom. Z možem grem, če je treba, tudi na kraj nesreče, na kraj, kjer je kakšen obešenec, smrt v gozdu ..." pravi.

Že po naravi je bolj flegmatična, predvsem pa se ji zdi v tem poklicu pomembno, da zna ločiti med poklicnim in zasebnim življenjem. "V našem okolišu poznaš dosti ljudi in seveda ti ob njihovi smrti ni vseeno ali prijetno. Sploh zdaj v koronačasu, ko drugega kot smrt nisi slišal. Sem se pa navadila, da me to ne prizadene preveč." Ko se sreča s šokiranimi in prizadetimi svojci, ji nikakor ni prijetno, izrazi jim sočutje, tudi kakšna solza se utrne. Kot pogrebnica sodeluje na žarnih pogrebih in nosi žaro, tudi po našem obisku sta se z možem pripravljala za pogreb. Kot pogrebnika sta usklajena, oba odeta v črnino, s klobukom in belimi rokavicami.

Vseskozi dosegljivi

"Ko vidiš, da človek, oblečen v črno, prihaja v cvetličarno, se počutiš nekoliko nelagodno. Takrat pokažeš, da ti za umrlega ni vseeno, svojcem izraziš sožalje, jih nagovoriš in skušaš pomagati," pripoveduje o stiku s strankami. Na začetku opravljanja pogrebne dejavnosti jim je veliko pomagal Dušan Bratuša, ki ima to storitev v Križevcih pri Ljutomeru in so v prvih letih tudi sodelovali. "Ko sem začela hoditi na pogrebe, na začetku predvsem na štajerskem koncu, so bili ljudje presenečeni, da je prisotna tudi ženska, ne le moški." Tudi sedaj z možem večkrat slišita pozitivne besede, kar jima je potrditev, da delata dobro. "Ljudje pristopijo in povedo, da je bil obred lep, čeravno vemo, v kakšni luči je to mišljeno. Lepo pa je slišati, da je bil pogreb v redu izpeljan in da so se lahko svojci dostojno poslovili od umrlega."

Sama meni, da so ženske v tem poklicu redke zaradi čustvene note pa tudi zato, ker je to dejavnost, v kateri moraš biti na voljo v vsakem trenutku. "Dostikrat nas pokličejo ponoči in je treba iti na intervencijo. Pri nas ni tega, da bi rekel, zdaj sem na dopustu in lahko izklopim telefon." Opravljanje poklica je psihično naporno, čisto odmisliti vzdušje na pogrebu ni mogoče. "Ko sem na pokopališču in se vrti glasba, ki sem jo slišala mogoče že dvajsetkrat, me prevzame. Dostikrat potočim solze. Mož sam piše govore v spomin umrlim, in ko to bere, mi ni vseeno. Ne glede na to, da si tisti govor že bral, ko slišiš v živo, je čisto drugače. Sploh če gre za človeka, ki ga morda poznaš in ti je bil blizu."

Vprašanja brez odgovorov

Najhujše obdobje v času epidemije je bilo za pogrebnike od druge polovice novembra do božiča. Takrat so Smejevi organizirali tudi po tri ali štiri pogrebe tedensko. "Slišati je bilo grozote. Svojca pred smrtjo niso videli tudi mesec in pol, vmes so se morda slišali po telefonu, ampak vse skupaj je bilo zelo žalostno. Niti posloviti se niso mogli. Potem pa so spraševali različne stvari, ampak jim nisi znal odgovoriti, ker tudi mi nismo videli umrlega. V bolnišnici smo trupla namreč prevzeli v vrečah. Včasih te je kar imelo, da bi svojcem odprl krsto, ampak nisi smel," čustveno izpoveduje pogrebnica.

Zaradi dolgega čakanja na upepelitev so se takrat mnogi odločili za pokop svojca v krsti. Spremenili so se tudi obredi. Na pogrebih je bilo lahko največ deset ljudi, ni bilo pevcev, govorov. Po umrlega so pogrebniki šli v bolnišnico v posebnih oblekah, z maskami, trupla so bila že pripravljena in so jih le preložili z mize v krsto. Tudi na pokopališče so pokojnika navadno pripeljali šele pol ure pred pogrebom. Smejeva še opaža, da se pogrebi sedaj, ko so na voljo žarni zidovi in žarni grobovi, tudi sicer spreminjajo, so bolj skromni, z manj vencev in cvetja.

Hči po materini poti

Zakonca v ta poklic uvajata hčerko Viktorijo. "Tudi ona gre na kraj smrti, nikoli je ni bilo strah preobleči mrliča," pove Valentina Smej. Viktorija je v družinski dejavnosti zaposlena slabo leto, staršema pa pomaga že dalj časa. "Na začetku sem na pogrebih skrbela za predvajanje glasbe, ko ni bilo drugega, sem z očetom šla tudi preobleč umrlega. Na začetku mi ni bilo vseeno, a sčasoma se navadiš."

Razložili so ji, kako se mora vesti, sama pa je to sprejela kot delo. Na pogrebih sedaj nosi križ ali zastavo. Tudi njej se vse skupaj zdi čustveno, ampak pravi, da skuša z mislimi odtavati drugam. Kako na njeno delo gledajo vrstniki? "Presenečeni so, ker ni veliko ljudi, ki bi to lahko delali. Verjetno pa se niti ne zavedajo, kako to poteka."

Prijela je tatico

Za zanimivo poklicno pot se je odločila tudi Ema Grnjak iz Slamnjaka. Po tistem, ko je ostala brez službe, ji je zavod za zaposlovanje ponudil možnost prekvalifikacije v negovalko ali varnostnico. Odločila se je za drugo možnost. Od nekdaj jo je zanimalo, kako to delo poteka, malo je k odločitvi prispeval tudi zdravstveni dejavnik. Da naj poskusi, so ji dejali tudi bližnji in znanci.

Kot pravi, niti sama ni vedela, v kaj natančno se spušča, ampak ji ni žal. Sprva je bila varnostnica na sodišču, sedaj dela v eni od večjih živilskih trgovin v Murski Soboti. Zaposlena je v podjetju Sintal in v dobrega pol leta se je na delovnem mestu že srečala z veliko tatvino. To se je zgodilo, ko je še delala v trgovini s tehničnim blagom.

"Neko žensko so v trgovini opazovali že dan prej, naslednji dan se je vrnila. Imela je poln voziček, ker pa je ugotovila, da jo varnostnik opazuje, je odšla. Jaz sem takrat prevzela popoldansko izmeno, vrnila se je tudi ona. Trgovci so mi jo pokazali in sem jo opazovala. Sprva je želela zapustiti trgovino skozi drugi vhod, ker pa se ta ob določeni uri zaklene, ni mogla. Nato je šla skozi skladišče, jaz pa sem ji sledila in ji rekla, naj mi pokaže račun. Ni ga imela, kazala mi je vse druge račune. To je nekaj časa trajalo, nato sem poklicala policijo in ta je nadaljevala postopek," svojo veliko izkušnjo opiše varnostnica.

Nova služba ji je všeč

V času epidemije so varnostniki odgovorni tudi za opozarjanje ljudi, ki ne nosijo zaščitne maske, nadzorujejo dovoljeno število ljudi v trgovinah ... Če v izmeni delata dva varnostnika, eden spremlja varnostne kamere, drugi hodi po trgovini. Če dela sam, večino časa preživi pred zasloni. Grnjakova pravi, da je poklic varnostnice odgovoren, poleg tega mora biti v službi komunikativna, prijazna in urejena.

Sedanje delovno mesto ji je všeč, ne izključuje pa možnosti, da se v prihodnje ne bi preizkusila še na področju varovanja v drugih storitvah. Kot pojasni vodja operative v podjetju Sintal Roman Gruškovnjak, obstajajo sektorji fizičnega varovanja, intervencije in prevozi gotovine. Poudari, da v vseh službujejo tudi ženske. Vsakega zaposlenega najprej pošljejo na uvajanje, velik poudarek dajejo izobraževanju. Preden varnostniki začnejo samostojno delati, morajo namreč na delovnem mestu pridobiti izkušnje.