(FILMSKA KRITIKA) Četrti Policaj z Beverly Hilla uteleša pristop "prežveči in izpljuni"

Kariera Eddieja Murphyja je v zadnje pol stoletja imela že skorajda učbeniško zastavljen potek. Od izjemno nadarjenega mladega komika, ki je navduševal v oddaji Saturday Night Live v osemdesetih in nato posnel vrsto filmskih uspešnic, je po prelomu stoletja doživel kakovostno krizo, ko je celo prejel zlato malino za najslabšega igralca desetletja. V zadnjih letih je nato po kritiški uspešnici Dolemite je moje ime (Dolemite Is My Name, 2019) spet začel doživljati preporod, ki ga 63-letni igralec zdaj poskuša čim bolj unovčiti. 

Namesto da bi še naprej iskal bolj kakovostne dramske vloge, kakršna je bila tista v Dolemitu, pa se je Murphy spet odločno obrnil v komercialni film. Natančneje: v nadaljevanja franšiz, ki so ga v osemdesetih naredila za globalnega zvezdnika. Po filmu Coming 2 America (2021) je bilo samo vprašanje časa, kdaj bomo videli nadaljevanje franšize Policaj z Beverly Hillsa, ki so jo že v preteklosti poskušali večkrat zagnati na novo. 

Zdaj jim je po zaslugi Netflixa to vendarle uspelo. Film, podnaslovljen Axel F, je četrti film v seriji, prvi po dolgih tridesetih letih. Tokratni film je za producentsko krmilo spet zvabil izvirnega producenta Jerryja Bruckheimerja, igralca Judgea Reinholda in pa Johna Ashtona, ki ni nastopil v tretjem filmu. 

In kaj lahko četrti Policaj z Beverly Hillsa danes še ponudi, če pomislimo, da se oboževalska baza, ki je odraščala s to franšizo, danes bliža abrahamu ali pa ga je že presegla? Tokratni film ima pravzaprav več skupnega z Netflixovo logiko produkcije filmov kot pa s kakršnokoli potrebo, da bi ta franšiza potrebovala novo nadaljevanje. Gre namreč za izredno rutinski, že skorajda klišejski film, ki služi predvsem temu, da Netflix s čim bolj neusmiljenim tempom polni svoje menije z novitetami. 

Navihani detektiv Alex Foley (Eddie Murphy) je tudi tokrat, kajpak, tik pred prisilno upokojitvijo, ko ga na pot požene nov primer. Tokrat je v težavah kar njegova hčerka, odvetnica Jane Saunders (Taylour Paige), ki se znajde v težavah po tem, ko preiskuje primer umora, kar jo povleče v svet nevarnega kriminalnega podzemlja. 

Film vseskozi daje občutek, da je bil narejen s čim manj vloženega truda. Ustvarjalci se prav nič niso upirali temu, da so se iz prizora v prizor zatekali h klišejem kriminalnega in akcijskega žanra, namesto da bi dejansko spisali kaj izvirnega. Murphy je primerno svojemu veteranskemu statusu tukaj precej bolj zadržan kot v filmih iz osemdesetih let, odsoten je tudi njegov nesporni talent improvizacije. Film je zato dialoško precej formalen in premalo komičen, vsekakor pa ponuja privlačno gledanje že zaradi vrste znanih obrazov, med katerimi sta sedaj tudi Joseph Gordon-Levitt in Kevin Bacon. 

Četrti Policaj z Beverly Hillsa je film, ki zelo zvesto uteleša komercialno filozofijo "prežveči in izpljuni" - torej filmov in nasploh popkulturnih izdelkov, ki onkraj teh (predolgih) dveh ur trajanja nimajo prav nobene dolgoročne vrednosti. Netflix in Eddie Murphy sta s tega vidika popoln par, saj sta tako to produkcijsko podjetje in ameriški komik že v preteklosti redno dokazovala, da nimata prav nič proti, če se njuni blagovni znamki poveže s takšnim načinom filmskega ustvarjanja. Razen nostalgičnih oboževalcev in gledalcev, željnih hipne Neflixove zabave, film Policaj z Beverly Hillsa: Axel F ne bo med pristaše te franšize privabil nikogar novega, televizija pa je v resnici kar primeren medij za distribucijo tega filma.