(INTERVJU) Interesne dejavnosti naj otroka obogatijo, ne obremenijo

Slovenci smo lahko upravičeno ponosni na številne odlične športnike, glasbenike in znanstvenike. Mnogi starši so prepričani, da bo prav njihov otrok postal novi Luka Dončić, Tadej Pogačar ali Janja Garnbret, zato jih že v otroštvu pretirano spodbujajo k neki dejavnosti. A podatki kažejo, da je veliko najboljših športnikov začelo trenirati izbran šport šele med 13. in 15. letom, prej je šport bolj zabava in druženje - in tako je tudi prav. Primož Roglič rad poudari, da je najpomembnejše, da na kolesu uživa in se zabava. Čeprav je danes profesionalni kolesar, kot otrok ni bil navdušen nad kolesarjenjem, z njim se ni ukvarjal niti kot najstnik, temveč je na kolo sedel šele pri 21 letih.

O tem, kako dolga je lahko pot, da najdeš »svoj« šport ali inštrument, kako interesne dejavnosti otroke obogatijo, osrečujejo in kdaj je teh preveč, smo se pogovarjali z dr. Andrejo Poljanec, predavateljico na Univerzi Sigmunda Freuda, psihologinjo, zakonsko in družinsko terapevtko. Mama petih otrok nam je še zaupala, kako s svojim otrokom vzpostaviti pristen stik, ga razumeti, prepoznati njegove občutke, potrebe in želje, da mu lahko pomagamo najti najbolj primerno interesno dejavnost in pripraviti optimalen urnik za vso družino.

Zakaj so interesne dejavnosti, šolske in tudi obšolske, pomembne za otrokov razvoj?

To so pogosto dejavnosti, prek katerih otroci razvijajo neke druge svoje potenciale, kot jih lahko prek dejavnosti, ki jih ponuja šola. Razvijajo se na področju, ki jih zanima oziroma za katero so posebno nadarjeni. To so dejavnosti, ki jih še posebej pritegnejo, kar je zelo dragoceno, in dobro je, če starši to lahko spoštujejo. Dodatne dejavnosti ponujajo veliko priložnosti, a tudi pasti, zato je vedno pomembno iskanje ravnovesja, koliko interesnih dejavnosti bo imel otrok in katere mu najbolj ustrezajo.

Otrok pri teh dejavnostih razvija tudi socialne veščine, spoznava nove ljudi, dinamika odnosov je drugačna kot v razredu, pri nekaterih dejavnosti spodbuja svojo kreativnost, pri drugih fizično spretnost in koordinacijo. Kako izbrati pravo dejavnost za svojega otroka?

Krožki zagotovo dodatno spodbujajo razvoj socialne in čustvene inteligentnosti, ki sta vodilni inteligentnosti za uspešno in srečno življenje. Nimajo pa vse obšolske dejavnosti teh ciljev. Če je otrok vključen samo v dodatne miselne dejavnosti, kjer se z njim ukvarjajo individualno, ni vedno najboljše, zlasti če je edinec. Po drugi strani pa marsikatero popoldansko druženje bolj spodbuja pomen odnosov, tudi skupinski športi, skupinske glasbene dejavnosti ali plesne dejavnosti.

Vendar pa ni tako redko, da so vodje teh skupin osebnostno, čustveno nezreli in na to moramo biti starši pozorni. Če otrok hodi na več dejavnosti, morda celo večkrat na teden, kjer je pod nenehnim stresom, je kaznovan, se nekdo dere nanj, je treba premisliti, ali je vredno vztrajati ali morda raje zamenjati klub oziroma učitelja, predvsem pa preveriti pri otroku, kako sam to dojema.

Nekaterih to ne prizadene in ne bodo opustili aktivnosti, ker jo imajo tako zelo radi ali pa so socialno spretni, se dobro povežejo z vrstniki in jih to, da se nekdo zadere na njih, ne bo toliko vznemirilo. Medtem ko lahko bolj plahi, po temperamentu ali osebnostni strukturi previdni otroci, otroci z nižjo samopodobo, zelo globoko dojemajo takšno obnašanje. Nevarno je, če nimajo možnosti, da bi o tem doma spregovorili, imeli možnost zamenjave ali da se starši s trenerjem, vodjo pogovorijo ipd. Če to prenašajo leto za letom, jih lahko močno psihično obremenjuje.

Nekateri otroci ne upajo doma potožiti, kaj se dogaja na dejavnostih, ker jih je strah, da bo odgovor staršev: »Spet si nekaj izmišljuješ.«

Moje vabilo staršem je, da naj otroka nežno obravnavajo in mu ponudijo toliko čustvene pozornosti, da se lahko doma ustvari sproščen in varen prostor, kjer otrok dobi občutek, da lahko potoži brez očitkov in vzbujanja krivde. To za starše ni vedno enostavno, posebno če tega niso bili sami deležni.

Kako pa naj se starš pogovori z otrokom?

Na vprašanje ni mogoče podati preprostega nasveta. Otrok je namreč vajen ozadja, torej vzdušja, ki vlada v družini, tega, kakšni sta čustvena občutljivost in pozornost staršev za zaznavanje otrokovih čustev in potreb. V vzbujanju krivde je na primer prisotna starševska nemoč, ob kateri otrok pogosto čuti, da bo bolje, če svojih staršev ne obremenjuje dodatno še s svojimi problemi. Tega ozadja se ne da hitro spremeniti, lahko pa se začne spreminjati, če kot starši zmoremo ob določenih življenjskih situacijah spoznavati, da imamo na tem področju težave in da bi izzive, ki nam jih vzbuja otrok, lahko še dodatno »zagrabili« in se dodatno osebnostno dograjevali, postajali vedno bolj odprti, topli, pozorni in tenkočutni.

Lahko začnemo z blagimi podvprašanji, ob katerih otrok prek naše čustvene uglašenosti in empatičnega pristopa začuti, da se mu ni treba bati, da bi mu kaj očitali, znoreli ali kakorkoli vzbujali krivdo, če bi se nam odprl. Ko otrok zaupa in pove, kaj se mu dogaja, ga moramo jemati resno, mu dati še nova podvprašanja, recimo, kako je to videti, kolikokrat se je zgodilo, kako se počutiš in podobno, včasih, po potrebi, pa tudi konkretno vprašanje, ali bi kljub temu še hodil na dejavnost.

In če ne želi več obiskovati dejavnosti?

Če otrok dejavnosti kljub ne najbolj primernim vedenjem vodje ne doživlja kot travme, si bo še želel nadaljevati. Vsekakor ga starši lahko tudi spodbudimo, se pogovorimo z učiteljem ali trenerjem. Če se kljub pogovorom otrok ob tej osebi še vedno ne počuti dobro ali mu ni več všeč šport oziroma igranje inštrumenta, takrat mora imeti pravico, da se od dejavnosti lahko tudi poslovi. Starši zaradi svojih strahov, da otrok zato v življenju ne bo dovolj vztrajen, včasih predolgo vztrajajo. To je izziv starševstva, da premagamo občutke negotovosti in nemoči, da razvijamo globoko tenkočutnost, vživljanje in uglašenost.

Za otroka je dragoceno, da ga razumemo, da se še išče. Včasih se otroci za krožke odločajo na podlagi odločitev prijateljev, tudi če jim neka dejavnost ne leži. Raje jim pustite, da na lastni koži preverijo, kaj jim ustreza, in skupaj z njimi odkrivajte, kaj jim najbolj ustreza in na katerem področju so najbolj nadarjeni. Otroštvo je čas vzajemnega raziskovanja otrokovih talentov, želja, interesov, spretnosti in edinstvenosti.

Je bolje, da ima otrok dejavnost takoj po šoli, ali potrebuje nekaj časa, da predela, kar se je dogajalo v šoli? Recimo, da ima najprej kosilo, da se sprehodi do doma …

Določena količina odmora po pouku je nujna in otroku pripada, recimo vsaj kosilo, ki ga v miru poje, malo poklepeta … Potem pa nekaterim šolarjem ustreza, da gredo takoj na druge dejavnosti, nekateri pa potrebujejo daljši odmor. Tudi kot mama petih otrok opažam, da vsakemu otroku ustreza povsem drugačen urnik. Eden na primer potrebuje popoln mir in pozornost starša, drugi pa naloge naredi mimogrede, tik pred večerjo, tretji morda celo med poukom in gre na dejavnosti že povsem neobremenjen. Otroci so zelo različni po količini energije, organiziranosti, čustveni občutljivosti in občutljivosti za zunanje dejavnike.

Zelo pomemben je tudi prosti čas, ko lahko počnejo, kar jim takrat prija, ali pa nič. Otroke je treba opazovati in ugotoviti, kaj jim najbolj ustreza, urnike pa sestaviti optimalno, da bodo imeli čim več od življenja in da obenem ne bodo prikrajšani za iskanje nekega notranjega miru in čustvenega stika s svojim notranjim svetom. Seveda je treba upoštevati tudi urnik staršev in drugih sorojencev, nato pa vsako leto znova vzpostaviti edinstvene družinske urnike glede na otrokove sposobnosti in zmogljivosti, glede na starševske službene obveznosti, pa tudi glede na pomoč drugih, na primer sorodnikov oziroma podporne socialne mreže.

Nekateri starši se jezijo, da so postali taksi služba. Kako si lahko naredijo pot, ki jo preživijo z otrokom k dejavnosti ali domov, prijetno?

Starš nisi le doma v kuhinji ali na počitnicah, ampak 24 ur na dan, tudi v avtu. To je lahko dragocen čas, ki ga preživiš z otrokom, in priložnost, da se z njim odkrito in v miru pogovoriš o dejavnostih, doživetjih, morebitnih težavah. V družinah z več otroki je prevažanje na dejavnosti lahko časovni in logistični problem. To je pravzaprav pogosto zelo zahteven projekt v življenju sodobne družbe. Če družina težko zmore prevoze sama, naj se ne počuti nesposobne ali prehitro obupa, temveč naj si raje poišče pomoč.

Učenci, ki imajo slabši učni uspeh, morda pri hobijih prav zaživijo, zablestijo in si tako zgradijo boljšo samopodobo, prav tako usvojijo veščine, ki jih v šoli morda nikoli ne bi …

Šola ponuja nek nabor splošnih znanj in razgledanosti, ki ni za vse dovolj širok in poglobljen. Otrok tako z interesnimi dejavnostmi nadomesti razvoj potenciala na posebnih področjih, tam najde istomisleče prijatelje in se lažje čuti sprejetega ter razvije povezanost in pripadnost. Uspeh pri dejavnostih lahko zelo pripomore tudi k pozitivni samopodobi.

Kaj pa, če zaradi obšolskih dejavnosti trpi učni uspeh?

To se lahko zgodi v zadnji triadi in takrat je dobro, da se starši zavedajo, da je njihova dolžnost, da skušajo svoje najstnike pri tem prepoznati, začutiti, zakaj so se znašli v taki situaciji, se pogovarjati z njimi o njihovih potrebah, željah … Brez starševske podpore in skrbi se lahko zgodi, da jim je potem v 8. ali 9. razredu žal, da so izgubili točke.

Nekateri starši se težko iskreno pogovorijo s svojim najstnikom. Kaj jim svetujete, da bo komunikacija bolj prijetna?

K najstniku je treba pristopiti primerno, ne z vzbujanjem krivde ali pritiskanjem, bolj z odprtimi pogovori, če ni morda preveč na treningu, v glasbeni šoli, in mu pomagati organizirati želje. Z odprtim in čustveno uglašenim pogovarjanjem otroku pomagamo ozaveščati njegova hrepenenja, želje in prihodnost, nadzorovati nemir.

Potrebuje veliko podpore, občasno tudi “potuhe”, da lahko svojo vznemirjenost in nemir kakovostno nadzoruje, da lahko uspešno opravlja šolske obveznosti in hkrati ohranja občutek, da ima dovolj časa za prijatelje. Potreba najstnikov po vrstnikih je prvenstvena, prav tako so pomembni dobri odnosi s starši, občutek pripadnosti in navezanosti ter čustvena iskrivost. Najstniki zelo težko prenašajo neprožnost pri pravilih, potrebujejo prilagodljivost in ustvarjalnost. Če boste najstnika podpirali pri njegovih priljubljenih dejavnostih, mu bo to veliko pomenilo. Hkrati pa se morate zavedati, da tudi če je otrok zelo pameten, ni nujno, da si želi imeti najboljše ocene in doseči največje število točk. Starši se moramo ob najstniku naučiti potrpežljivosti, čustvene tenkočutnosti in pestrosti, vživljanja, igrivosti, ustvarjalnosti in fleksibilnosti.

Je prav, da imajo otroci tudi med tednom nekaj prostega časa za igro in druženje?

Vsekakor. Prosti čas je nekaj, kar je pomembno in zelo dragoceno. Igrivost je dobra tudi za odrasle, to je čas za spontanost in ustvarjalnost. Če je urnik preveč strukturiran in napolnjen, ni niti možnosti za razvijanje vseh teh dragocenih vidikov življenja in odnosov. Odrasel nisi, ko si resen, ampak ko si ohranil mladostniško iskro v odraslem telesu in jo lahko živiš z zrelostjo in odgovornostjo. Biti vprežen ves dan in vse dni zmoremo le nekaj let, potem se pokažejo posledice. Pa za sprostitev ne potrebujemo veliko, tako otroci kot odrasli, morda le klepet s prijatelji ali malo daljšo prijetno večerjo. Ni treba, da je to odmerjen prosti čas, lahko je samo čas, ki teče v prostem teku in si dovolimo uživati.