Denis Bende Živčec
December se mi vedno zdi kot kup bleščic, ki jih poskušam ujeti v dlani, a mi prehitro spolzijo skozi prste. Vse leto se ga veselim, si v glavi slikam idejo, kako ga bom preživel ob branju knjig ob svečah, srkanju božičnega čaja in peki piškotov. Zgodi se seveda vse drugo. V resnici je december kup dela, dogodkov, trušča in občutka slabe vesti, da adventa ne doživljam tako, kot je bil mišljen. Čas tišine, miru, pogovorov s samim seboj, čas svetlobe in upanja. Čas božje miline, ki žari skozi odprto nebo.
A zadnjič, bil je Miklavžev večer, sem zavestno stopil na zavoro. Nekaj časa je trajalo, da sem ugotovil, kako sploh izklopiti telefon. Oblekel sem udoben, razvlečen pulover in topel plašč, obul mehke, pošvedrane škornje ter pozno večer sam odšel na sprehod po ulici in soseščini. Presunilo me je, kako lepo so sosedje letos uredili svoje vrtove, hiše in vrata z venci, lučkami, jelenčki, projektorji, škrati in smrečjem. Ker živim v predmestju, sem se znašel v objemu popolne tišine. Hodil sem počasi in brez občutka, da sem komu karkoli dolžan. Slišal sem svoj dih in korake, slišal sem, kako veter nežno premika veje. Le jaz in tiha, globoka adventna noč. Niti zvezde nisi žarele, le soj lučk z dreves me je grel skozi zimski mrak. Mir. Blaženi mir. Kot bi se ovil v mehek kosem vate in zgolj bil. In dihal. In slišal samega sebe. Tišine smo se tako zelo odvadili, da se nam kdaj zdi že kar tesnobna. A ta večer je bila blagodejna. Podivjani svet se je za hip ustavil.
Starejši ko sem, bolj se v mislih vračam nazaj. In razmišljam, zakaj sem na smreko nehal dajati barvne lučke in bonbone, kot sem jih v otroštvu. In bleščeče zlate girlande, ki se danes marsikomu zdijo kičaste. Vse mora biti popolno, šminkersko, kot iz revije. Fotogenično. Obsedenost s popolnostjo v svetu, v katerem je vse narobe, je utrujajoča. Razmišljal sem, da bom nekoč v eni od sob postavil jelko, ki po današnjih standardnih ne bo lepa. Načičkal bi jo, kot sem jo konec osemdesetih in v devetdesetih. Poleg retro barvnih lučk, ki bi živčno utripale, bi na njene veje obesil tiste čokoladne okraske v staniol papirju. In piškote. In angelske laske. Nič fotogeničnega, nič trendovskega. Sedel bi poleg nje in jedel biftek. In bral ... ne vem ... Pet prijateljev. Ali Časovni stroj. Ali brskal po starih revijah Bravo. Seveda nič od tega nimam, a ideja se mi zdi sijajno prismuknjena. Pravijo, da oziranje nazaj kaže na nezadovoljstvo s trenutnim življenjem. Bi znalo držati. Kako biti zadovoljen v času, ko imamo vse, hkrati pa nam vsega manjka. Kako biti miren in srečen v času, ko je vojna postala tako pop beseda, da ob njej niti ne trznemo več. Svet gori, mi pa od jutra do večera delamo. Za položnice, želje in sanje, ki jih najbrž nikoli ne bomo imeli časa uresničiti. Morda si niti ne želim nazaj. Morda si želim le miru. Le sebe iz nekih drugih bolj nedolžnih in manj zapletenih časov.
Nocoj je še en večer, ko nimam obveznosti in načrtov. Postavil bom jaslice, ki so zame še vedno edini pravi simbol božiča. Prižgal bom svečko, posedel ob njih in v popolni tišini dovolil, da se svet spet ustavi. Da me potolaži in objame več kot dva tisoč let stari žar skrivnostne betlehemske luči, polne upanja in ljubezni. Polne nedolžnosti. Polne miru. Sladkega, blaženega miru. V resnici v času vsega in ničesar ne potrebujemo nič drugega. Mir z vami.
