Pred prvim telefonskim pogovorom s Tanjo Skazo sem imela strašansko tremo, ki pa se je že po prvih besedah v hipu razblinila. Njena iskrenost, neposrednost, a hkrati veliko spoštovanje, ki ga ima do sogovorca, me je tako očaralo, da sem kot spužva vpijala njene nasvete za poslovno in zasebno življenje. Vse, kar počne, dela s srcem in strastjo, vedno predano in vztrajno sledi svoji nameri. V vsakem izzivu vidi priložnost za rast in vsak dan skuša biti boljša različica sebe. Solastnica podjetja Plastika Skaza, d.o.o., in Skaza IP ter ustanoviteljica Inštituta Skaza, v okvir katerega vodi Akademijo Spremembe vredna, je odlična vodja, o čemer pričajo vse nagrade, ki jih je prejela na svoji poslovni poti. Pa tudi številke, saj je podjetje pod njenim vodstvom podeseterilo svoje prihodke. Čeprav nisem alpinistka, bi se, če bi Tanja vodila odpravo na Mount Everest, pogumno pridružila odpravi. In vem, da bi mi uspelo.
Že pred intervjujem sva se pogovarjali, da vsak od nas živi različne vloge. Bi morali med vlogami postaviti jasno mejo, morda bolj zavestno živeti nekatere vloge (npr. mama, žena, direktorica) ali jih bolj natančno opredeliti?
Vse lahko na nek način kupimo, le časa ne moremo. Včerajšnjega dne ne moremo spremeniti, lahko pa danes živimo to, kar smo. Dan ima 24 ur, zato je prav, da si zelo jasno razporedimo vloge v dnevu, to pomeni: jaz kot Tanja, jaz kot mama, jaz kot žena, jaz kot uslužbenka, jaz kot direktorica … In vsaka od vlog ima zelo jasno namero.
Kako to mislite?
Namera je zame cilj. Kaj si jaz želim kot Tanja? Kaj si želim kot žena? Kaj si želim kot direktorica? Če imam razporejene vloge, lažje uravnotežim svoje življenje in sem v harmoniji. Seveda se vloge spreminjajo tudi z leti. Mogoče smo pri dvajsetih bolj usmerjeni v prijateljstvo, pri tridesetih bolj v kariero, pri štiridesetih bolj v družino. Pomembna pa je njihova smiselna porazdelitev. Če želimo zdravo živeti, najprej odštejemo 8 ur za spanec in počitek. Od 24 ur nam ostane še 16 ur. Za zdrav življenjski slog mora biti vsaj en obrok v dnevu določen in za ta obrok odštejemo še eno uro. Ostane nam samo še 15 ur, med katere si razporedimo življenje, tako da se vloge pokrivajo in da imamo za vsako vlogo jasno namero. Moja namera za jaz kot Tanja je, da sledim sebi, si zaupam, da skušam biti vsak dan boljša verzija sebe. Jaz kot žena, da ljubim in da sem ljubljena. Jaz kot mati, da poskušam otroku dati najboljši zgled, da ga učim vrednot, mu dajem svobodo in mu hkrati znam postavljati tudi meje.
Zakaj je porazdelitev vlog tako pomembna?
Z vlogami smo bolj učinkovite in srečne, začnemo sprejemati sebe, razumemo svojo pravo naravo in spoznavamo, kako vstopamo v odnose v različnih vlogah. Za vsako vlogo namenim določen čas in ga označim na časovnici, recimo jaz kot poslovna ženska osem ur na dan, jaz kot prijateljica eno uro na dan. Tako vemo, da ko se zdaj pogovarjam z vami, sem v drugačni vlogi kot takrat, ko sem s svojim otrokom, z možem ali s sodelavci. Vedno, v vsaki vlogi, pa sem v svojem stebru: sem bitje luči, govorim resnico, sem v ljubezni.
In kako ste zgradili svoj steber?
Pred desetimi leti, ko sem bila po 10 do 12 ur v podjetju, sem, ko sem prišla domov, še kar nadaljevala to vlogo. Izgubila sem stik sama s seboj in spoznala, da ne želim več tako živeti. In steber sem si zgradila prav z vlogami, s katerimi sem poskrbela za svojo harmonijo. Zavedam se, da smo ženske drugačne in imamo v DNK čustveno inteligenco, zato je prav, da delujemo v teh vlogah s pravimi veščinami, a hkrati ostajamo zveste sebi.
Na vaši Akademiji Spremembe vredna lahko poslovne ženske, menedžerke, podjetnice dobijo številne nasvete, kako si lahko prikrojijo 24 ur, da bo njihov dan popoln, torej takšen, kot bi si ga želele. S čim ženske najpogosteje zapravljamo čas in čemu morda namenimo premalo ur?
Vse uspešne ženske smo se naučile povzeti moške veščine in zato izgubile sebe. Veliko časa zapravljamo, da dokažemo, da smo tega položaja vredne, namesto da gremo vase in si rečemo, če manj delam, bom lahko bolj učinkovita. Pri sebi sem opazila, da sem se največkrat izgubila v Paretovem načelu 20/80 - bila sem le 20 odstotkov učinkovita, v 80 odstotkih pa sem trošila energijo. Ni zaman pravilo »manj je več«. Ženske mislimo, da se »moramo« za dobro pripravljen sestanek veliko pripravljati, prebrati, preučiti zadevo. V resnici je ravno obratno. Odpreti moramo srce in dovoliti, da vse priteka subtilno kot voda. Preveč časa podarjamo drugim in se usmerjamo navzven, veliko premalo pa vase in temu, da bi bolj sledile sebi. Sreča ne prihaja od zunaj, ampak od znotraj.
Direktorica torej ne sme biti »mama« podjetja?
Ženska vloga direktorice je, da prinaša rezultate v podjetju glede na pet kriterijev, to so zavzetost zaposlenih v podjetju, dobiček, rast prihodkov, dodana vrednost in negovanje strank. Direktorica naj ne deluje kot mama ali kot prijateljica, o tem pišem tudi v svoji knjigi Spremembe vredna, ampak odgovorna oseba, ki skupaj s podrejenimi soustvarja lepšo prihodnost zase, za svoje sodelavce, stranke s ciljem, da bi bili vsi srečni. Če ni rezultatov, pada tudi njena lastna vrednost. Vendar to ne pomeni, da mora direktorica 10 ali 12 ur preživeti v podjetju, da bi s tem dokazala, da je dobra direktorica. Tudi sama sem doživela to fazo, delala toliko ur in s tem podrejenim kazala, da mora biti direktorica pridna in imeti preveč dela. Ne pridna, direktorica mora biti učinkovita. Če si znaš razporediti vloge, lahko delaš osem ur in takrat dobro opraviš direktorsko vlogo. Po osmih urah pa si mama, žena, prijateljica ... Le tako imaš lahko vedno dovolj energije za delo. Seveda so tu tudi poslovne poti, a ko se vrneš, je treba ponovno vzpostaviti pravo ravnovesje.
Že pri 25 letih ste postali direktorica prodaje v Zlatarni Celje. Leta 2014 ste bili izbrani za mlado menedžerko leta v Sloveniji, leto dni pozneje ste prejeli še naslov najboljše evropske menedžerke, z vašo pomočjo se je podjetje umestilo med pet najhitreje rastočih tehnoloških podjetij v Srednji Evropi. Kaj je vas opogumljalo na poklicni poti? Od kod črpate moč in vztrajnost?
Do vseh mojih uspehov in pozicij sem prišla, ker sem verjela v svoje sanje. Vedno sem si želela biti uspešna poslovna ženska z aktovko in tem sanjam sem sledila. Bila sem tudi malce naivna in preveč iskrena, nisem se zavedala, da lahko kaj izgubim, če sem tako neposredna. Ko si mlad in pogumen, ne razmišljaš o posledicah, takrat te vodi srce. In če te pelje srce, je to izredno močna strast, zaradi katere čutiš, verjameš in vedno imaš priložnosti. Če padeš, si rečeš, sem se pa nekaj naučil, vstaneš in greš naprej. Ko smo dobili prvo in še drugo nagrado gazela, sem rekla, da se med živalmi najbolj poistovetim z gazelo. Gazele so agilne, strastne, zelo pogumne, ko padejo, se znajo hitro pobrati, živijo složno v čredi. Tudi mene vodi strast in veliko premikov sem naredila, ker sem s svojo strastjo navdihovala sodelavce. V Zlatarni Celje sem navdihovala 250 zaposlenih deklet, ker sem tako močno verjela v naše delo. Skorajda ne moreš biti neuspešen, če počneš to, v kar verjameš.
Pot vsake uspešne ženske je vselej tlakovana tudi z neuspehi, še bolj močno poraze občutimo, če smo me ali naš posel tarča kritik. Kako sprejeti svoje neuspehe in si jih obrniti sebi v prid, v svojo rast?
Vsi bomo kdaj padli na svoji poti, ampak od padcev se učimo. Zato, ko padeš, vstani.
Pa kritike, vas prizadenejo?
Kritike so me zgradile v to, kar sem danes. Danes sem za vsako kritiko hvaležna, ker se v tej bolečini skrivajo največji blagoslovi. Na začetku kariere tega nisem tako razumela, ker sem se še ozirala na okolico. Dokler sem delala v Zlatarni Celje, me ni nihče kritiziral, pa sem bila zelo stroga nadrejena. Potem sem prišla v Velenje, »prevzela« zelo želenega fanta, po nekaj mesecih začela delati v družinskem podjetju … Takrat so bile kritike zame zelo boleče. Ogromno noči sem prejokala in razmišljala o teh besedah, ker sem pozabila nase in se obrnila navzven, ker sem želela ugajati okolici. Izgubila sem spoštovanje do sebe in zaupanje vase. Ugotovila sem, da bolj ko sem hotela kritikam ustreči in biti boljša za druge, slabše je bilo in tudi kritik je bilo več. Takrat sem spoznala, da ko izgubiš svojo identiteto, greš v zapor, ki ga ustvarjajo drugi. Osrečiti hočeš druge in ne sebe. Začela sem celo dvomiti vase.
Kaj vas je izkušnja naučila?
Kritike so me naučile, da danes vem, kdo sem. in da sledim sebi. Da uživam življenje in sprejemam le, kar je najbolje zame. Zato imam z otrokoma zelo odprt odnos, z možem se že 20 let spoštujeva, ceniva, ljubiva in veva, da nisva last drug drugega. Dovoliva si svobodo. In enako svoboden odnos gradim s sodelavci, jih spodbujam, da postanejo boljša verzija sebe, jih pohvalim, povabim, da z menoj soustvarjajo, vendar pa nikoli ne smejo prekoračiti meje spoštovanja. Ljudje te ne spoštujejo, če sam sebe ne spoštuješ. Te ne cenijo, če se ne ceniš. Tudi iskreni niso do tebe, če sam do sebe nisi. Vsak izmed nas s svojim vedenjem, odnosom do sebe in drugih predstavlja sebe kot blagovno znamko. Na Akademiji vsaki povem, da so vse blagovne znamke zasedene in da mora postati sama svoja blagovna znamka, če hoče biti srečna in uspešna. Če želi neka direktorica širiti svoje podjetje in postati bolj uspešna, mora najprej postati blagovna znamka, delati na sebi in imeti rada življenje.
»Življenje te bo vedno podpiralo, če ne boš stala na mestu. Podpiralo bo tvoje želje, da izraziš svoje talente in zaživiš svoje poslanstvo. A izpite moraš opraviti sama.« (Tanja Skaza, Spremembe vredna)
Je med vašimi slušateljicami, uspešnimi ženskami čutiti ljubosumje?
V moji knjigi je celo poglavje posvečeno dejstvu, da je ženska lahko ženski največja sovražnica. Na Akademijo pridejo večinoma uspešne ženske, ranljive, a nočejo preiti v vlogo žrtve, ker so zmagovalke. Zato je namera moje Akademije na začetku opolnomočenje, iskren odnos, to pomeni povezovanje, sodelovanje in pomoč ena drugi. Še pred začetkom modulov imam z vsako individualen pogovor, da skupaj določiva namero oziroma cilj, kaj se naučiti in pridobiti na Akademiji. Zelo hitro jim razjasnim, da tiste ženske, ki jih motijo, to so njihovi največji blagoslovi. To so nezavedni vzorci, ki jih ne prepoznajo, in teh je kar 90 odstotkov. Ženske, ki jih navdušujejo, imajo vzorce, v katerih so tudi one močne in jih poznajo. To je zavedni del, ki zajema le deset odstotkov. Tiste, ki ji ne opazijo in jih ne motijo, z njimi pa nimajo skupnih vzorcev. Pogosto ženske kritizirajo ali so nevoščljive ženskam, ki so jim najbolj podobne.
In pogosto nam ravno tisti, ki nam niso najbolj prijetni, pridejo na pot, tudi v poslovnih krogih.
Če nismo iskreni do sebe in ne predelamo preizkušnje, ki smo jo dobili, jo bomo dobili še enkrat, a takrat bo še večja. Kako pogosto se zgodi, da pri novem projektu sodelujemo prav s tistim, ki nam je neprijeten? Ampak če smo iskreni do sebe, se pogovorimo s to osebo, odpremo srce in začnemo govoriti resnico, takrat lahko odlično sodelujemo in ustvarimo res velike stvari.
Tudi v družini se ne razumemo vedno najbolje, a si dovolimo biti iskreni in zato lahko gradimo, ustvarjamo, napredujemo.
Družina je naše največje ogledalo za preboje in spremembe. Otroci so naše ogledalo. Vse, kar te moti na sinu ali hčeri, vedi, da moraš popraviti pri sebi. Naši starši so ogledalo naših vzorcev, ki smo jih dobili od njih. Prej, ko sprejemamo starše, prej čistimo pri sebi. Nekatere direktorice se znajo dobro izolirati pred odnosi, ker se bojijo biti ranjene in zato težko sprejemajo povratne informacije. Vem pa, da je resnica edini ključ do naše spremembe.
Pot do spremembe nikoli ni lahka.
Seveda spremembe bolijo, ampak zato lahko rastemo in ljubimo. Ljudje bi radi delali spremembe na sebi, niso pa pripravljeni vložiti vase in kaj narediti zase. Le če nekaj damo, lahko tudi nekaj dobimo. Ko si dovolimo v življenju delati spremembe in pri tem vztrajati, je rezultat vedno sreča, notranji mir in uspeh.
Ženska, ki želi biti srečna in uspešna tako doma kot v karieri, mora najprej biti iskrena do sebe, poslušati svoje srce, se zavedati svojih vlog in to ji daje lastno vrednost. Vsi izzivi, ki jo motijo, pa so največji darovi, da lahko postane boljša verzija sebe.
Ali o tem učite tudi na Akademiji?
Moja Akademija je učenje za življenje. Uspešne ženske se učijo sprejeti tisto, kar že imajo v sebi, samo spomnim jih, da če so bolj pristne, iskrene, odprte, ranljive, so v svojem stebru. Steber mora biti vera vase, iskrenost, spoštovanje, da se ceniš in si zaupaš. Na Akademiji jim želim biti zgled, zato sem steber, veljajo moja pravila in vse se držimo naše zaveze. Uspešne dame najprej umirim, nas dam na skupni imenovalec, naredimo krog varnosti in ponotranjimo zavezo. Vse, kar se dogaja v skupini, ostane v skupini. Če bi bile ženske bolj iskrene do sebe in drugih, bi znale bolje sodelovati in svet bi bil lepši. Me smo rojene, da gradimo odnose, da sodelujemo, se povezujemo, si pomagamo in se opolnomočimo.
Ste že od nekdaj dobro sodelovali s svojimi sodelavci?
Včasih ne. Včasih sem se bala slišati povratne informacije. Sem se pa vedno učila od svojih sodelavcev. Ne moreš biti uspešen, če ne sodeluješ z drugimi ljudmi v podjetju. Vodja ni uspešna sama, temveč je uspešna celotna ekipa, prav pa je, da je ta oseba v stebru, ker bo znala osebe motivirati, da gredo proti cilju. Je paradni konj, ki prepriča, pomaga, opolnomoči ljudi, da vidijo, da je to prava pot. Ljudje smo družabna bitja in dobri odnosi so eden od temeljev sreče. Do njih pa pridemo z iskrenostjo, spoštovanjem, predanostjo, zaupanjem in komunikacijo.
Vedno s ponosom govorite o sodelavcih. Ste ponosni tudi nase?
Na začetku sem si želela postati direktorica in sem si pozicijo štela v veliko čast, nisem se pa zavedala odgovornosti, ki jo nosiš kot direktor. Z leti sem ugotovila, da ta vloga ni samo na papirju, moraš jo tudi ponotranjiti. Vse prejete nagrade so zame nekaj zelo lepega, sem pa za vsako nagrado čutila večjo odgovornost, večja pričakovanja. Že 25 let sem na vodstveni poziciji, zato vem, da višja ko je pozicija, bolj je pomembno, da si v svojem stebru, da govoriš resnico, da poslušaš povratne informacije drugih in sprejemaš kritike. Vedno želim z odprtim srcem delati spremembe in poslovati, ker s tem odpremo pot obilju.
Omenili ste že, da ste pred leti delali tudi 12 ur na dan. Kaj pa izgorelost, vas je kdaj ujela?
Če človek dela tisto, v kar verjame in ga žene strast, lahko brez težav dela tudi 12 ur na dan. Do izgorelosti verjetno pride, ker nekdo v to, kar dela, ne verjame več, zato je nenehno v stresu in delo ga začne dušiti. Takrat ne sledi več svojemu poslanstvu, ni povezan sam s seboj, ne potuje na poti, ampak se je ujel v »podganjo dirko«, ker samo dela zaključke, da nekaj odkljuka. Ženskam v stresu vedno svetujem, da se ustavijo, se zahvalijo za to izkušnjo in poiščejo srečo v danem trenutku. Zakaj? Ko sem se naučila živeti tukaj in zdaj, sem začutila srečo.
