Je medvrstniškega nasilja v šolah res več ali smo zanj le bolj občutljivi?

Nasilje med vrstniki ni nič novega, od nekdaj so se sošolci in prijatelji med seboj zbadali, žalili, kdaj pa kdaj tudi fizično obračunali. A vendar se zdi, da se v zadnjih letih nasilje stopnjuje ne le po obsegu oziroma številu dogodkov, temveč po intenziteti. Ali je v šolah dejansko več nasilja med vrstniki ali ga, morda tudi zaradi uporabe družbenih omrežij, samo bolj zaznavamo?

V zadnjem obdobju, predvsem po epidemiji, smo bili v Sloveniji in tudi v širšem prostoru priča več medijsko odmevnim dogodkom z znaki medvrstniškega nasilja, pravi Tina Pivec s Pedagoškega inštituta, ki se med drugim raziskovalno ukvarja s to tematiko. Po njenih besedah je tudi Policija v Letnih poročilih za leti 2022 in 2023 poročala o porastu števila prijavljenih primerov, pripisali so ga višji občutljivosti šol in staršev za zaznavanje medvrstniškega nasilja. V mednarodni raziskavi z zdravjem povezanih vedenj pa je bilo ugotovljeno, da se je zvišal odstotek 15-letnikov, ki so izvajali in doživljali medvrstniško nasilje.

„V okviru naše raziskovalne skupine medvrstniško nasilje raziskujemo že dlje časa, raziskave smo izvajali v šolskih letih 2015/2016, 2018/2019, 2020/2021 in 2022/2023, pri čemer je nekorektno primerjati morebitni porast medvrstniškega nasilja, ker vzorci kljub velikosti niso bili reprezentativni, prav tako so bile v raziskave vključene različne starostne skupine,“ pojasnjuje Tina Pivec. „Pregled opisnih statistik za učence 8. razreda, ki so bili do sedaj v največji meri vključeni v raziskave, kaže, da ni prišlo do večjih sprememb v povprečnih vrednostih samoporočanega izvajanja in doživljanja medvrstniškega nasilja,“ navaja sogovornica.

Kot pravi, ni mogoče sklepati o tem, ali se dogaja več nasilja ali ga zgolj bolj zaznavamo, saj je to z raziskavami težko izmeriti. Sploh takrat, ko o izvajanju ali doživljanju nasilja poročajo mladostniki sami, saj poročanje velikokrat temelji na podajanju socialno zaželenih odgovorov ali pa izvajalci nasilja svojih dejanj ne pojmujejo kot nasilje. Ne nazadnje pa je medvrstniško nasilje v šoli v veliki meri odvisno od dinamike v razredu, predvsem od socialne hierarhije in neravnovesja moči med učenci v razredu. Zato ni realno pričakovati, da bodo sporočeni odgovori pokazali višje povprečne vrednosti izvajanja in doživljanja nasilja, razlaga Pivčeva.

„Za bolj celovit pogled v medvrstniško nasilje bi morala biti vključena celotna vrstniška skupina, prav tako pa je nujno vključevati tudi značilnosti razreda, na primer, ali izvajanje nasilja vodi do višje priljubljenosti v razredu. Odgovor na to vprašanje žal še zdaleč ni enoznačen, ampak je odvisen od mnogih dejavnikov na ravni razreda, prav tako imajo pomembno vlogo pri tem učitelji in drugi strokovni delavci v šoli.“ 

Zakonodaja ustrezna, a treba jo je uresničevati

Marsikdo se po javnem razkritju nasilja sprašuje, kako tovrstne dogodke obravnava slovenska zakonodaja. Po besedah Tine Pivec ima preprečevanje medvrstniškega nasilja pravno podlago na primer v Zakonu o osnovni šoli, Zakonu o gimnazijah, Zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju, konceptualno podlago pa denimo v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju. V teh aktih so zraven izobraževalnih opredeljeni tudi vzgojni cilji šole ter skrb za spodbujanje skladnega telesnega, spoznavnega, čustvenega, moralnega in duhovnega razvoja posameznika glede na razvojne zakonitosti. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja vsebuje člen o zagotavljanju varnega in spodbudnega učnega okolja, ki izrecno prepoveduje nasilje nad in med otroki ter neenakopravno obravnavo, ki bi temeljila na spolu, spolni usmerjenosti, socialnem in kulturnem poreklu, veroizpovedi, rasni, etnični in narodni pripadnosti ter posebnosti v telesnem in duševnem razvoju. Nasilje kot kaznivo dejanje je opredeljeno tudi v Kazenskem zakoniku. Dodatno je krepitev ozaveščenosti, odkrivanja in odzivanja na medvrstniško nasilje vključena tudi v Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete 2019–2023 ter v Nacionalni program vzgoje in izobraževanja 2023–2033. Šolam je na voljo tudi Protokol ob zaznavi in obravnavi medvrstniškega nasilja. „Slovenska zakonodaja torej opredeljuje medvrstniško nasilje kot neustrezno oziroma kaznivo dejanje v različnih aktih, vendar je pri tem ključen pristop šole, staršev, širše družbe in odločevalcev do preprečevanja, zaznave in odzivanja na medvrstniško nasilje. Zgolj ustrezna zakonodaja na tem področju namreč ni dovolj za njeno učinkovito uresničevanje,“ meni sogovornica.

Manjka strategija za celostni razvoj otrok in mladostnikov

Za optimalni celostni razvoj otrok se morajo po besedah Tine Pivec vsi, ki so vključeni v kakršenkoli aspekt vzgoje in izobraževanja, zavedati, da je preprečevanje nasilja stalno, procesno zasnovano, načrtovano in sistematično delo. Vključevati mora čustveno in socialno učenje, učenje spoštljive komunikacije in reševanja konfliktov ter učenje vključujočega sobivanja. Poleg programov in delavnic, ki spodbujajo čustvene in socialne izide, je treba tovrstno učenje spodbujati pri vsakodnevnem delu v razredu in pri vseh predmetih. „Zgolj nekajtedenski preventivni program ali dan dejavnosti, namenjen tovrstnim tematikam, namreč ni dovolj za vzpostavljanje vključujoče šolske in razredne klime,“ je prepričana Pivčeva. Pri preprečevanju medvrstniškega nasilja, predvsem pa pri zagotavljanju podpore celostnemu razvoju otrok in mladostnikov, vključujoč čustveno in socialno učenje, po njenem mnenju manjka celostna državna strategija. Organizacije, ki delujejo na področju vzgoje in izobraževanja, sicer ponujajo posamezne programe, kot so Varno in spodbudno učno okolje (Zavod za šolstvo RS), To sem jaz (NIJZ), program NEON (ISA institut), Roka v roki (Pedagoški inštitut), vendar je sodelovanje v tovrstnih programih velikokrat odvisno od financiranja programov in tudi od iniciative posameznih šol.

„Prav zato bi bilo treba na sistemski ravni pripraviti strategijo za spodbujanje socialnega in čustvenega učenja ter preprečevanja medvrstniškega nasilja, ki ne bi slonela le na motivaciji šole ali posameznih učiteljev, ampak bi bila namenjena vsem slovenskim šolam. Pri tem je ključno, da država zagotavlja tudi financiranje za nadaljevanje dela projektov, ki so znanstveno dokazano učinkoviti, vendar trajajo le določeno časovno obdobje, kar onemogoča kontinuirano podporo.“

Zaradi konstantnega čustvenega in socialnega učenja pri vsakodnevnem pouku je nujno, da se v programe vključijo tudi učitelji in drugi strokovni delavci, ne zgolj otroci in mladostniki, je še prepričana Tina Pivec. Sistemska podpora in nacionalna strategija bi omogočili, da se tovrstne vsebine vključijo tako v študijske vsebine bodočih učiteljev kot tudi v vsebine vseživljenjskega izpopolnjevanja. Ministrstvo in država naj bi pri tem zagotavljala varna in spodbudna okolja za učitelje in strokovne delavce, v katerih bodo lahko kontinuirano nadgrajevali svoje socialne in čustvene spretnosti ter odnosno kompetentnost.

Podpora se ji zdi pomembna tudi v luči tega, da v Sloveniji učiteljev primanjkuje in da jih veliko poroča o izčrpanosti oziroma se odloča, da zapustijo ta poklic. 

Učitelj mora zagotavljati oporo

Pri vsem tem pa sogovornica opozarja tudi na vlogo šole. Pri izvajanju morebitnih strategij je nujno, da šola ohrani toliko avtonomije, da se lahko različne aktivnosti prilagodijo njenim potrebam. „Medvrstniškega nasilja je namreč več v razredih in šolah, kjer je izvajanje nasilja nagrajeno s priljubljenostjo,“ pravi Tina Pivec. V razredih in šolah se oblikujejo norme glede na izvajanje nasilja in primernost ukrepanja ob tovrstnih dogodkih. Učitelj lahko na to precej vpliva, če podpre tiste opazovalce nasilja, ki ob dogodku ukrepajo in poskušajo zaščititi žrtev. S sistematičnim in timskim vzgojnim delovanjem se tudi lažje prispeva k bolj vključujoči šolski in razredni klimi, v kateri je priljubljenost mogoče doseči na druge, bolj sprejemljive načine, na primer s pomočjo vrstnikom. „Prav zato je nujno, da šola oziroma razred predstavlja prostor, kjer se učenci sistematično učijo spoštljivega komuniciranja, reševanja konfliktov, nadziranja čustev in shajanja z različnimi čustvi ter uravnavanja vedenja,“ dodaja sogovornica. Učence je po njenem mnenju treba ozaveščati o tem, kako pomembno vlogo imajo opazovalci medvrstniškega nasilja. Pri tem je ključno, da se učitelj odziva podporno in da je dosleden ob zaznavi medvrstniškega nasilja. S tem sporoča učencem, da nasilno vedenje ni sprejemljivo oziroma zaželeno. To je za učitelja lažje, če se v odnosu z učenci počuti kompetentnega. Toda Tina Pivec navaja skrb vzbujajoč podatek, da se Slovenija v zadnjih letih po podatkih raziskave PISA uvršča na rep držav OECD pri vprašanju, kako učenci zaznavajo kakovost odnosov z učitelji in njihovo oporo.

Starši ponujajo zgled sobivanja v družbi

Poleg šole pa na razvoj otrok in mladostnikov vplivajo tudi drugi konteksti, na primer družinski, vrstniški, sosedski, navaja Pivčeva, in tudi starši oziroma skrbniki lahko veliko prispevajo k preprečevanju medvrstniškega nasilja. To lahko počnejo podobno kot učitelji v šoli: s svojimi otroki se pogovarjajo o medvrstniškem nasilju, o vlogi opazovalcev, hkrati pa skrbijo za zagotavljanje varnega in spodbudnega okolja tudi doma. S svojim delovanjem otrokom ponujajo zgled vključujočega sobivanja v naši družbi, spodbujajo čustveno in socialno učenje s tem, da se že od rojstva uglasijo na potrebe otrok, souravnavajo njihova čustva in jih sprejemajo z mirnostjo. „Pomembno je, da otroke učijo vzdržati tudi z neprijetnimi čustvi in nadzorovati lastno vedenje ter se skupaj z njimi trudijo poiskati sprejemljive strategije ob čustvenih izbruhih, ki lahko velikokrat vodijo v nasilje,“ razlaga strokovnjakinja. Da se otrok nauči lastnega uravnavanja čustev, mu morajo starši pomagati tako, da se na njegova čustva odzovejo z empatijo, razumevanjem in podporo. Hkrati pa morajo starši razumno, dosledno in sočutno postavljati meje, prilagojene otrokovi starosti. Otroci se namreč najbolj varno počutijo v predvidljivem okolju, to pa je mogoče doseči s postavljanjem meja in pravil. Pomembna je tudi odnosna kompetentnost staršev, kar pomeni, da otroka zaznavajo takšnega, kot je, in svoje vedenje prilagodijo temu, ne da bi se odpovedali vodilni vlogi v tem odnosu. „Nujno je torej vzpostavljanje podpornih odnosov z otrokom, kar lahko prispeva tudi k temu, da otrok staršem bolj zaupa in deli z njimi svoj svet ter doživljanje, na primer o dogajanju v šoli, medvrstniških odnosih,“ meni sogovornica. Za lažjo zaznavo medvrstniškega nasilja morajo biti starši pozorni na vsako spremembo v vedenju. Ključno je po njenem zavedanje, da odnosi v družini in šoli predstavljajo vzorce vzpostavljanja odnosov, s katerimi se bodo otroci in mladostniki vključevali v odnose kasneje v odraslosti, v zasebnem in poklicnem življenju.

„Kot širša družba se moramo zavedati, da splošna klima v državi prispeva k razvoju otrok in mladostnikov,“ še opozarja Tina Pivec.

Pri tem imajo po njenih besedah pomembno vlogo tudi mediji, predvsem pri poročanju o medvrstniškem nasilju. Agresija se ne sme tabuizirati, ampak socializirati na način, da se spremeni v vedenje, ki ne bo škodljivo do drugih. „Prav tako je ključno, da se kot družba zavedamo pomembnosti šole, njenega izobraževalnega in tudi vzgojnega delovanja, predvsem pa njene varovalne vloge za učence iz manj spodbudnih okolij,“ sklene Tina Pivec.