Lari nastopanje na tako velikih prizoriščih in pred takšno množico ni novo, saj je vrsto let zastopala slovenske barve na evropskih in svetovnih tekmovanjih v športni gimnastiki. Žal pa jo je doletela poškodba obeh gležnjev, zaradi katere ni mogla uresničiti svojega potenciala v gimnastiki. Kmalu je našla novo strast – zračno akrobatiko, pri kateri je s trdim delom, kreativnostjo in podporo bližnjih hitro napredovala. 22-letnica se sedaj pripravlja na svojo finalno točko, ki bo polna presenetljivih elementov, za katere verjame, da bodo Slovenijo še bolj navdušili.

Uvrstili ste se v finalno oddajo šova Slovenija ima talent, kakšni so vaši občutki?

"Navdušenje je trajalo približno en teden po mojem polfinalnem nastopu, ker se hitro zaveš, da moraš pripraviti finalno točko. Časa je zdaj bistveno manj kot pa med avdicijskim in polfinalnim nastopom. Malo sem uživala v teh občutkih, ampak sem že zelo hitro začela z načrtovanjem finalne točke, tako da ni bilo vmes nobenega odmora."

Kako ste se odzvali na reakcijo žirije in občinstva na vašem polfinalnem nastopu?

"Moram reči, da sem se celo sama zelo čustveno odzvala na svojo točko. Potem ko sem  prišla z droga in sem zaključila točko, sem videla med publiko tudi svoje starše in prijatelje, ki so me prišli gledat, in mi je bilo mogoče še toliko bolj čustveno. Žirija pa je to samo potrdila, tako da je bila res to neka čustvena izkušnja zame."

Gimnastična in športna pot vam je bila tako rekoč položena v zibelko, saj sta starša bila tudi vaša trenerja. Kako je ta šport zaznamoval vaše življenje?

"Odkar se spomnim, treniram gimnastiko oziroma sem jo trenirala. Tako tudi opaziš, da ti je bila položena v zibelko športna pot, ki ti postane zelo všeč, uživaš na njej in hočeš na njej ustvarjati praktično celo življenje. Potem pa te doleti poškodba in se vprašaš, ali je bilo sploh vredno tako dolgo vztrajati. Občutki so zato mešani, ampak pri meni so na koncu prevladali srečni trenutki."

V vaši gimnastični karieri ste si poškodovali oba gležnja in imeli veliko operacij. Kako ste se soočili s temi težkimi trenutki?

"Ko je prišlo do poškodbe, sem bila stara petnajst let. Vsak gleženj sem operirala dvakrat, ena operacija pa me še čaka. Takrat sem res čutila, da je mogoče vse, za kar sem garala, ugasnilo. Ko vidiš svoje gležnje v takšnem stanju, nisi navajen videti svojih 'ubogih nogic' in je res grozno. In še, ko si res tako mlad, ne pričakuješ sebe na invalidskem vozičku. Potem pa začneš trenirati in to vzameš samo kot neko oviro in si rečeš: 'Saj treniram, treniram, treniram in se poberem in grem naprej.' Tako da sem dolgo časa potrebovala, da sem sploh dojela, da je to mogoče tisto, kar me je ustavilo na tej moji športni poti. Pri tem mi je bil največja opora oče, ker je bil zraven, ko se je poškodba zgodila. Bil je ob meni na vseh operacijah, pregledih, in me vozil na invalidskem vozičku."

Zakaj pa ste se sedaj preusmerili v zračno akrobacijo?

"Že prej, v času športne poti, sem nastopala z akrobacijo in malo plesnega dela. Potem pa sem opazila našo zračno izvajalko Tamio na teh rekvizitih in pomislila, saj jo poznamo že od prej – bila je ritmična gimnastičarka. V zračno akrobacijo sem se čisto po naključju preusmerila, in sicer ko sem nadomeščala, vskočila v en nastop, ki bi ga morala izvesti moja prijateljica Tjaša, ampak je izvedela en teden prej za diagnozo raka. Zato sem se morala zelo hitro spopasti s temi zračnimi rekviziti. Potem sem ugotovila, da mi gre to tako dobro, da če sem se v dveh dneh pripravila za nov nastop, kaj bi se pa zgodilo, če bi to trenirala redno in temu posvetila večji del mojega življenja."

Kaj je bil razlog, da ste se prijavili v šov Slovenija ima talent?

"Glavno pobudo je imela mama, ki je bila prepričana, da bom do avdicijskega nastopa toliko dozorela v novem športu, da bom imela kaj pokazati. Imela je prav, saj sem se odlično prilagodila in pokazala nekaj novega."

Trenirate tudi na obroču in svili. Zakaj ste se osredotočili na leteči drog?

"Leteči zračni drog je najbližji približek mojemu gimnastičnemu paradnemu orodju, dvovišinski bradlji. Tudi vrtenje poznam, tako da mi je mogoče res to najbolj znano iz mojega primarnega športa."

Žirant Andrej Škufica vam je po nastopu dejal, da je morda vaša prehitro končana gimnastična kariera bila priprava na to, kar vas še vse čaka v karieri zračne akrobacije. Imate kak komentar na to opazko?

"Ta komentar mi bo ostal še kar en lep čas v glavi. Ko slišiš take besede, se res zamisliš, da mogoče je pa to res. Upam, da te njegove besede držijo in da me čaka lepo nadaljevanje v tem novem športu."

Zračna akrobacija je razmeroma nova disciplina - bi jo uvrstili v umetnost ali šport?

"To je res ena taka mešana kombinacija, vseeno pa je toliko fizične priprave potrebne za to aktivnost, da spada v kategorijo športa. Prav tako so tukaj čustva, emocije, plesni gibi, ki pa dajejo temu športu umetniški pridih."

Ali lahko z vašimi nastopi prispevate k večji prepoznavnosti zračne akrobacije?

"To je nova stvar, ki se je začela širiti iz navadnega plesa ob drogu. Do sedaj ni bila še videna in je unikatna. Slovenska scena ima res malo dobrih zračnih izvajalcev, zato bom še malo trenirala, da bo Slovenija postala znana še po dodatnem dobrem izvajalcu, kot je na primer že Tamia."

Koliko časa na dan trenirate in kako so videti vaši treningi?

"Treniram približno toliko, kot sem trenirala gimnastiko, se pravi nekje tri do štiri ure na dan. Upala sem, da bo potrebnih malo manj treningov, ampak se je izkazalo, da gre v bistvu za kar podobo število ur. Moja priprava je podobna gimnastičnemu treningu. Pri obeh je potrebna moč in gibljivost. Mogoče je pri letečem drogu malo več poudarka na gibljivosti. Na treningu se najprej  razgibam, naredim vaje za moč in potem sledi izvajanje na letečem drogu, na obroču, na svili, kakor se počutim tisti dan."

Kaj je ključna razlika med treniranjem gimnastike in zračne akrobacije?

"Pri treniranju je mogoče res ta tista glavna razlika to, da sem sama sebi trener. Tekom gimnastične poti pa sem vedno imela nekoga ob sebi, ki mi je govoril, ki je točno vedel, kako izgledajo elementi. Zdaj pa ta nov šport nima niti napisanih elementov, niti napisanih pravil, ni še veliko tekmovanj v tem in zato so ti odprta vsa vrata. Lahko ustvarjaš po svoji volji, po svoji želji, in to je včasih velik plus, včasih pa minus. Ker  včasih, ko se mi ne ljubi, nimam tiste spodbude, da naj še naprej ustvarjam, tudi  ko sem bolj utrujena."

Od kod črpate navdih in ideje za nove točke?

"Za nove točke ali elemente poslušam kar svoje telo. Določeni elementi so splošno znani, poskušam pa se tudi spustiti še v kakšen drug element, mogoče malo drugače položiti nogo, drugače prijeti drog. Tako potem nastane neka nova povezava oziroma element."

Kako se soočate s tremo in stresom pred nastopi?

"Trema in stres sta mi dobro poznana iz gimnastične kariere in tekmovanj. Najhujši je teden pred nastopom, na dan nastopa pa vem, da je to to in da nimam nič več za narediti, saj je edina možnost še to, da pokažem, kar znam."

Imate morda kašen ritual pred nastopom?

"Zjutraj se zelo dobro ogrejem, vedno pojem nekaj, ker vem, da do večernega nastopa ne bom nič več dala v sebe zaradi stresa in treme. In potem sem v pripravljenosti na nastop."

Vaša prijateljica Tamia, s katero sodelujeta v duetu, istočasno nastopa v šovu Hrvaška ima talent. Kako se podpirata, si pomagata pripravljati nastope?

"S Tamio sva se istočasno prijavili v šova. Že od začetka sodelovanja se podpirava in tudi vsakič, ko ima ena nastop, je druga zraven. Sama sem šla z njo v Zagreb, ko sem pa imela jaz avdicijo, je bila ona ob meni. Tako da sva malo skakali iz Slovenije na Hrvaško in obratno. Zdaj sva obe v finalu in zato tudi veliko trenirava skupaj. Točk pa ne načrtujeva skupaj, saj ona najbolj obvlada svilo in obroč, sama pa sem zdaj ekskluzivno na drogu. Najbolj upoštevava lastna mnenja, ker že zaradi gimnastike veva, kako so videti lepe, iztegnjene noge ali špice."

Kdo so osebe, ki vas najbolj podpirajo, in kako vam pomagajo?

"Najbolj me podpirajo starši, močno pa me je presenetila podpora bivših gimnastičark, ki mi stojijo ob strani. Podprle so me na tej novi poti, jo zelo dobro sprejele in mi vedno pišejo glede kakšnih nastopov, še posebej za oddajo Slovenija ima talent."

Ste študentka Evropske pravne univerze Nove univerze, v studiu tudi vodite vadbe, občasno ste kaskaderka in trenerka gimnastike. Kako usklajujete vse te dejavnosti?

"Imam reden urnik, ki se ga držim. Na dnevni bazi so seveda treningi obvezni, prav tako ustvarjanje novih elementov in povezav na letečem drogu. Vikende izkoristim za to, da si organiziram cel teden vnaprej, in ko pride kakšen nov projekt ali pa nastop oziroma se mi ponudi kakšna možnost, potem prilagodim druge obveznosti. Sedaj je prioriteta moj finalni nastop na Slovenija ima talent. Najbolj sicer pogrešam družinska kosila in druženja s prijatelji, tudi na prižig lučk nisem šla."

Ali ste bolj prepoznavni, odkar nastopate v oddaji, so se vam zaradi tega ponudile nove priložnosti?

"Vedno, ko se pojavim v oddaji, sledi udar novih sporočil, ljudje mi pišejo zelo pozitivne komentarje. Veliko ponudb sem že prejela, na primer za obletnice in božične prireditve, tako da se že odpirajo nova vrata."

Ali nam lahko zaupate, kakšna bo vaša finalna točka?

"Ne smem razkriti preveč, smo se pa z mojo proizvodnjo, od katere sem dobila leteči drog, odločili, da bomo za finalno točko izdelali nov rekvizit, kakršnega še ni na slovenski sceni. Zato res pripravljamo nekaj, česar še niste videli."

Kako bi finalno točko opisali v treh besedah?

"Energična, čustvena in navdihujoča."

Kaj pa vas razlikuje od drugih tekmovalcev?

"Posebna sem zaradi vseh teh poškodb in zaradi svoje vztrajnosti. Letos je v šovu veliko mladih in tudi raznolikih talentov, ampak to vztrajnost in vse te bolečine sem pa le jaz dala skozi. Mogoče imam več izkušenj, kar se tiče samih tekmovanj. Velike tekme so namreč najbolj podobne takim nastopom."

Kaj načrtujete po finalnem nastopu?

"Ker je finale tik pred božičem, si želim praznične dni preživeti s svojimi bližnjimi. Upam pa, da bo ta šov odskočna deska za ustvarjanje na področju, ki sem ga zdaj tako vzljubila. Po finalu moram končati še izpite, zaključiti dodiplomski študij, nato pa se bom vpisala še na magisterij in tako nadaljevala tudi svojo pravniško pot. Bo pa akrobacija sedaj v ospredju. Napočil bo namreč tudi čas, ko bom prenehala s poučevanjem gimnastike, ker je to vseeno taka stvar, ki traja najdlje in se vleče. Čas je, da postavim  gimnastiko na stran in dam priložnost novim dejavnostim."