Barbara Gavez Volčjak
Sodobni starši se veliko bolj ukvarjamo s svojimi otroki, kot so se starši nekoč. Nase prevzemamo veliko dela, ki bi ga pravzaprav morali opraviti otroci, od samostojnega oblačenja pa vse do vpisa na fakulteto. Ni redko, da starši z otrokom (ali celo namesto njega) delajo domačo nalogo, pa tudi pomoči v gospodinjstvu jim ne nalagajo, da jih ne bi preveč obremenili. Kakšni problemi se ob tem pojavljajo in kako se jih lotiti, smo vprašali Alenko Zupančič Danko, profesorico defektologije, iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Mariboru.
1. problem: Otrok ne ve, kaj vse spada v njegovo domače delo in kako naj se ga loti.
Možna rešitev: Otroku je treba takoj ob vstopu v šolo na njemu razumljiv način razložiti, da je delo za šolo njegova odgovornost. To delo obsega opravljanje domačih nalog, skrb za zvezke in knjige, šiljenje barvic in svinčnikov, pripravo športne opreme in podobno. Naloga staršev je, da ga pri tem spodbujajo. Lahko mu dajo čisto konkretna navodila: vzameš torbico, jo odpreš, vzameš zvezke, pogledaš, kaj si delal tisti dan v šoli in kaj je za domačo nalogo, jo rešiš, zvezke pospraviš nazaj v torbo in pogledaš, ali je peresnica pripravljena in ali imaš športno opremo.
2. problem: Otrok dela ne opravi do konca, pozablja posamezne naloge in opravila.
Možna rešitev: Starši naj preverjajo, ali je delo opravljeno, dokler to otroku ne preide v navado. Stojijo naj mu ob strani, dokler ni naloga opravljena, vendar naj ne opravljajo dela namesto njega. Njihova naloga je zagotoviti otroku čas in okoliščine, da bo nalogo lahko opravil, ni pa odgovornost staršev, zagotavljati pravilnost naloge, saj naj bi bile naloge zastavljene tako, da so jih otroci sposobni narediti sami. Če tega ne zmorejo, je to opozorilni znak, da ima otrok težave. Za otroka nima naloga nikakršne koristi, če je ne opravi sam. Odveč pa je dodati, da jo je treba v šoli tudi preveriti, kajti če učitelj ne preverja domačih nalog, učenci v njih ne vidijo smisla.
3. problem: Starši opravljajo delo namesto otroka.
Možna rešitev: Starši, ki otroku – četudi dobronamerno – pomagajo pri domači nalogi, bodisi mu povedo rešitev, namesto njega kaj pobarvajo, izrežejo ali prilepijo, poiščejo material in podobno, namreč otroku sporočajo: kar si naredil sam, ni dovolj dobro. Izražajo nezaupanje v njegove sposobnosti in tako si tudi otrok ne bo zaupal, temveč se bo vedno počutil premalo sposobnega. Starši naj se zadržijo, preden posežejo v otrokovo nalogo, naj se ustavijo in razmislijo, ali otrok nekaj lahko naredi sam. Naj bodo zadovoljni z otrokovim izdelkom, četudi ne ustreza vsem njihovim merilom. Učitelj v šoli pričakuje otrokov izdelek, brez posegov odraslih. Njihovi dodatki lahko namreč spremenijo standarde, izdelki otrok, ki so jim pomagali starši, odstopajo od povprečja vrstnikov in otroci, ki so nalogo opravili sami, se lahko počutijo opeharjene in izgubijo motivacijo.
4. problem: Otrok ima povprečne ocene, starši pa bi želeli višje.
Možna rešitev: Najboljša popotnica za življenje, ki jo starši lahko dajo otroku, je zavedanje, da je delo, ki ga je sam opravil, dovolj dobro. Če ima otrok ocene, ki jih je dobil z lastnim prizadevanjem, in so starši ponosni na njega, se bo vse življenje počutil varnega in bo dovolj samozavesten. Otroci, ki jim gre v šoli težje in dobivajo zadostne ter nezadostne ocene, potrebujejo več pomoči staršev, tutorjev, prostovoljcev. Imajo zelo nizko motivacijo, ker je ne morejo črpati iz uspehov. Če starši poiščejo pomoč, jim lahko učitelj svetuje, kako naj z otrokom določeno stvar vadijo in utrjujejo.
5. problem: Starši otroka ne podpirajo dovolj pri šolskem delu.
Možna rešitev: Nekateri starši se z otrokom ne ukvarjajo veliko bodisi zaradi pomanjkanja časa bodisi ker se jim to ne zdi potrebno. Če otrok zaradi tega ne opravlja svojega dela, kot bi zmogel in moral, po navadi dosega nižji uspeh, s tem pa mu upada tudi motivacija za delo in učenje. Strokovnjaki lahko staršem svetujejo z napotki, kaj naj delajo, kako in koliko časa, da dosežejo minimalni uspeh pri otroku. Ni dovolj zgolj reči otroku, naj dela za šolo, običajno potrebuje več spodbude in tudi podpore. Starejše otroke, približno od šestega razreda naprej, pa psihologi neodvisno od staršev usposabljajo za samostojno učenje.
