Odličen način sprostitve in nabiranja energije je hoja navkreber, pa najsi gre za pohodništvo, planinarjenje, alpinizem ali treking. Poleg želje po gibanju, spoznavanju bližnje in daljne okolice ter odkrivanju novih lokalnih jedi in običajev nas lahko v hribe pritegnejo še drugi motivi: krepitev mišic, srca in ožilja, izboljšanje telesne kondicije in zdravja, preganjanje dolgčasa, iskanje fotografskih motivov, uživanje v razgledih, preskušanje svojih meja, druženje s prijatelji, iskanje pustolovščin, adrenalinska doživetja, estetski užitki, tekmovalni duh, umirjanje misli, meditacija, sproščanje, odmik iz napornega vsakdana, pa še kak izziv bi se našel.
Pohod naj nam bo v zadovoljstvo
Slovenija ponuja številne krajše ali daljše, lažje in zahtevnejše ture, med katerimi lahko vsakdo najde ustrezno zase. Če le zbere voljo in se odpravi na pot. "Pomaga nam lahko družba, saj nam bo pot hitreje minila, delili bomo vtise in se medsebojno spodbujali," pravi planinska vodnica Alenka Galun iz Maribora. "K pozitivnim občutkom prispeva tudi, če svoje vtise delimo z družino in prijatelji, saj se bomo ponovno spomnili na to, kar nam je oblikovalo in polepšalo dan. Spomini bodo še bolj sveži in dolgotrajnejši, če jih bomo zajeli na fotografije. Slika pove več kot tisoč besed in ujeti trenutki bodo znancem gotovo vzbudili zanimanje, občudovanje in morebiti jih bodo tudi spodbudili k lastnemu podvigu. Sčasoma bomo izboljšali tudi kondicijo, pohod nam ne bo več povzročal hujšega napora, pač pa bomo čutili zadovoljstvo ob opravljenem izzivu. Ob naslednji priložnosti, ko bomo še oklevali, ali bi res zgodaj vstali iz postelje, bo tako odgovor na dlani," razlaga sogovornica.
Čevelj varuje tudi glavo
Pomembnem dejavnik, da nam bo izlet ostal v lepem spominu, je tudi ustrezna oprema, s katero nam bo med hojo udobno in se bomo počutili varno. "Najpomembnejši del planinske opreme je ustrezna obutev glede na naše izkušnje in cilj. Planinski čevelj je namenjen zaščiti stopala in nog, zato izberemo takega, ki je zaprt, čvrst in daje gležnju oporo. Pomemben je podplat, ki ne drsi, ima ustrezno visok profil, za zahtevnejšo hojo se uporablja vibram podplat. Gojzar je visok, da preprečuje zvin gležnja, seveda pa mora biti dovolj trdno zavezan, da noga v njem ne opleta. Prsti morajo imeti dovolj prostora, da ne nasedajo in da peta ne tišči. Pri pomerjanju imejmo dvojne nogavice. Tanjše se morajo lepo prilegati nogi, da se ne nabirajo spredaj, kar zagotovo povzroči neprijetne žulje. Preko njih obujemo debelejše nogavice, ki ščitijo nogo, nas grejejo in naredijo čevelj in hojo udobnejša. Za nižje cilje so dovolj tudi čvrstejši pohodni čevlji," pojasnjuje Galunova.
Druga oprema mora biti po njenih besedah prilagojena cilju in razmeram na poti. Pomembno je izbrati tak nahrbtnik, ki se prilega hrbtu, omogoča cirkulacijo zraka na mestih, kjer se najbolj znojimo, in ima dovolj široke naramnice, da nas ne tiščijo. V njem mora biti dovolj prostora za vse, kar potrebujemo. Na krajši in lažji pohod morda vzamemo samo vodo in rezervno majico ali jopico, na daljšo turo v visokogorje je nujno vzeti s sabo flis ali jakno, kapo ali trak, rokavice, dovolj tekočine, zaščito pred vetrom in soncem, prvo pomoč in zemljevid, če gremo na neznano pot.
Sami ali v družbi?
Obe obliki imata svoje prednosti in pomanjkljivosti, meni sogovornica. Če se v hribe podamo sami, si lahko samostojno izbiramo tempo hoje, aktivnosti, uživamo mir in pristneje doživljamo naravo. "Pri tem moramo biti previdnejši na poti, saj ob morebitni nezgodi ne moremo računati na hitro tovariško pomoč. Zato je tudi pomembno, da pred odhodom obvestimo bližnje, kam gremo in po kateri poti ter koliko časa bomo predvidoma odsotni. Na izhodiščih, kočah in vrhovih se vpisujemo v vpisno knjigo, s čimer olajšamo morebitno iskanje," svetuje Alenka Galun.
Po drugi strani je hoja v družbi, zlasti v organizaciji planinskega društva, bolj varna, cenovno ugodnejša, ni si treba beliti glave z organiziranjem in iskanjem poti. "Vodnik večinoma poskrbi za logistiko in varnost, svetuje glede potrebne tehnične opreme in pokaže hojo po zavarovanih odsekih poti. V družbi je tudi bolj veselo, običajno pa se za pot v skupini porabi več časa, kot če hodimo sami," razlaga vodnica.
Morda pa bo letos čas, da odkrijete še kak neznani in manj obiskani vrh v bližnji okolici. Informacije o odprtosti koč in domov ter razmerah v gorah so na voljo na spletni strani Planinske zveze Slovenije, veliko opisov poti pa najdete tudi na portalu Hribi.net. Le še voljo morate zbrati in se odpraviti.
Katero pot izbrati?
"Za začetek naše pohodniške 'kariere' ne bo napak, če si izberemo najprej krajše, slikovite in zanimive cilje, morda celo povezane s kakimi naravnimi, kulturnozgodovinskimi znamenitostmi v bližini. Velikokrat prav pred domačim pragom prezremo kako prav lepo pot ali točko. Že za popoldanski skok v naravo nam okolica Maribora ponuja kup zanimivih možnosti: Hudičeve skale nad Kamnico, Pečke z Meranovega, Tojzlov in Žavcarjev vrh, Sv. Urban. Malo dalje nas bodo razveselili Bistriški vintgar z rimskim kamnolomom in slapom Šum, Črno jezero, Lovrenška jezera in Rogla, Boč, Donačka gora, prečenje Pohorja. Uršlja gora je čudovita v vseh letnih časih. Imenitni cilji so tudi Olševa, Logarska dolina in slap Rinka ter Okrešelj, ki je tudi čudovito izhodišče za zahtevnejše poti. Vsaka slovenska pokrajina ponuja obilico prekrasnih pohodniških ciljev, primernih za vsak okus. V Zasavju kraljujejo Kum, Šmohor, Lisca, Kal in Mrzlica, na Gorenjskem pa ciljev tako ali tako nikoli ne zmanjka," pravi Alenka Galun.