Medtem ko je preventivni program DORA odlično zasnovan in načrtovan, z jasno potjo od prvega slikanja dojk do začetka zdravljenja, pa je pot žensk, ki si same zatipajo tumor v dojki, precej drugačna.
Presejalni program je načrtovan za ženske, stare od 50 do 70 let, ki so na videz zdrave in nimajo v zavesti, da je z njimi kaj narobe. Po drugi strani pa je ženska, ki si doma med prhanjem zatipa bulo v dojki, od tistega trenutka, ko je nekaj zatipala, prestrašena in bi zato njena pot v sistem in po sistemu morala biti vsaj tako ali pa še bolj prijazna. V Centru za bolezni dojk v UKC Maribor letno obravnavamo približno 220 žensk, ki so zbolele za rakom dojk in si ga zatipale, ter dodatno okoli 230 žensk, ki se jim je rak odkril v programu DORA.
Običajna pot obravnave 49-letne gospe
Predstavimo resnično pot obravnave gospe, stare 49 let, ki je vsako leto hodila na ultrazvočni pregled dojk zaradi znanega benignega tumorja v dojki. Ob pregledu je radiolog opazil novo spremembo v dojki in je opravil biopsijo: z iglico je odvzel droben košček spremenjenega tumorja in ga poslal na pregled pod mikroskopom. Izvid je potrdil raka dojke. Radiolog je izvid poslal izbranemu ginekologu, ki je izdal napotnico s pripisom, da je izvid poslan tudi izbranemu osebnemu zdravniku. Izbrani ginekolog je predvideval, da je nadaljnje postopke sprožil izbrani osebni zdravnik, ta pa obrnjeno, da je postopke sprožil ginekolog. Gospa je čez leto dni prišla k izbranemu ginekologu po novo napotnico za običajni letni pregled dojk, ko je ginekolog ugotovil, da sploh ne ve, da je zbolela za rakom in doslej tudi še ni bila zdravljena. Ginekolog jo je takoj napotil v enega od terciarnih centrov, kjer se zdravijo ženske z rakom dojke.
Gospa je imela veliko srečo v nesreči, da je zbolela za prognostično odlično obliko raka dojke, ki je rasel zelo počasi in se ji v tem letu stanje ni nepopravljivo poslabšalo.
Podobna, prav tako resnična zgodba pa opisuje gospo, ki si je zatipala tumor v dojki in jo je izbrani ginekolog napotil k radiologu. Radiolog je potrdil raka dojke. Izvid je poslal osebnemu zdravniku in ginekologu, oba sta menila, da je že drugi vse uredil. Gospa si je čez tri mesece zvila gleženj in šla k osebnemu zdravniku. Tam sta ugotovila, da ni bila seznanjena z diagnozo in zdravljena.
Pot obravnave žensk prek programa DORA
Gospe so povabljene na slikanje dojk z vsemi podatki, torej kje in kdaj bo preiskava potekala. Slike pregledata dva radiologa, ki morata opraviti ustrezno šolanje. Če na sliki vidita sumljiv tumor, dobi gospa datum in uro pregleda, ki mora biti v tednu dni. Na pregledu radiolog naredi biopsijo sumljivega tumorja in gospo seznani z ugotovitvami. Izvid biopsije se obvezno obravnava na konferenci DORA, na kateri so navzoči radiolog, zdravnik, ki kirurško zdravi raka dojke, in patolog. Vsi so dodatno izobraženi za delo v programu DORA. Po konferenci, na kateri se predlaga najprimernejša oblika zdravljenja, dobi gospa termin pregleda pri kirurgu, ki tudi mora biti v tednu dni. Zdravljenje se mora začeti najpozneje mesec dni po prvem pregledu. Sledita pooperativni konzilij in nadaljevanje zdravljenja pri drugih specialistih. Vsa pot je povsem samodejna, ženska dobi jasna navodila, ni ji treba skrbeti, kam iti in kdaj.
Multidisciplinarna obravnava
Obravnava žensk z rakom dojke, kot velja za vse rake, zajema več vrst zdravnikov specialistov. Vsak od njih doda kamenček v mozaik. Prav vsak kamenček je nujno potreben, da sestavimo celotno sliko. Pri diagnostiki in zdravljenju raka tako že dolgo ne moremo več govoriti o tem, da ima ženska svojega zdravnika, ki jo zdravi za rakom dojk. Ima svojo ekipo zdravnikov (in drugih zdravstvenih delavcev), ki jo vodijo skozi celotno obravnavo. Za uspešno obravnavo pa mora biti ta ekipa uigrana, pot med člani ekipe pa ustaljena, načrtovana in preprosta.
Preventivni presejalni programi
Zakaj v javnosti spodbujamo ženske, da se udeležijo preventivnega programa DORA? In zakaj jih spodbujamo, da ob opaženih spremembah v dojki takoj obiščejo zdravnika? Namen pozivov in preventivnih programov je, da bi zmanjšali umrljivost zaradi raka dojke. Po domače: ljudje si želimo, da bi, ko pride naš čas, umrli od starosti. Zboleti za rakom dojke pa lahko pomeni, da bomo zaradi te bolezni umrli prej. Cilj najboljših preventivnih programov bi bil, da ženska sploh ne zboli za rakom dojke. Program DORA to deloma omogoča, saj v njem odkrijemo tudi predrakave spremembe na dojki in jih odstranimo, preden iz njih nastane rak. Drugi cilj preventivnih programov in spodbujanja ljudi, naj ne odlašajo z obiskom zdravnika, pa je, da če že zbolimo, zdravljenje začnemo čim prej. Z upanjem, da bo uspešno in nam bolezen ne bo skrajšala življenja oziroma ne bo vzrok naše smrti, čeprav bomo z njo živeli.
Zdravljenje
Glavna značilnost rakov je, da na eni strani na mestu nastanka uničujejo zdrav organ, po drugi strani pa se rakaste celice odlepijo od prvotnega tumorja in odidejo na potep po telesu. Če uničijo organ, nujen za življenje (jetra, pljuča, možgane, ledvice), rak postane vzrok predčasne smrti. Namen zdravljenja je tako napasti tumor na mestu, kjer je zrasel, česar se navadno lotimo z operativnim posegom in obsevanjem. Hkrati pa želimo uničiti tudi pobegle celice, kar naredimo z zdravili, ki po krvi dosežejo vse kotičke telesa. To so zdravila, ki jih skupno imenujemo kemoterapija, pa tudi hormonska zdravila in nova biološka zdravila. Praviloma raka zdravimo s kombinacijo vseh naštetih oblik zdravljenja.
Pot ženske do cilja, torej da rak dojke ne bo vzrok njene predčasne smrti, si lahko predstavljamo tudi tako. Predstavljajmo si, da se ženska odpravi na potovanje, in sicer v Avstralijo. Najprej mora urediti vse dokumente za na pot, pripraviti prtljago, poskrbeti za rože v stanovanju in se pripeljati do Brnika (diagnostika tumorja). Nato bo odletela do Frankfurta (zdravljenje z operacijo). Iz Frankfurta bo poletela do Dubaja in tam prespala dve noči (obsevanje dojke po operaciji). Nato bo z zadnjim letalom poletela do Avstralije (kemoterapija in hormonsko zdravljenje). Prispela bo na cilj. In tam živela, dokler ne bo, če bo, potrebno novo potovanje (ponovitev bolezni).
Kako bo ženski na tem potovanju najlažje? Gotovo ji bo najlažje, če bo lahko v eni sami potovalni agenciji uredila vse (dokumente, letalske vozovnice, prenočišča, prevoze do letališča in z njega). Da bo po dveh ali treh obiskih potovalne agencije pot jasno načrtovana, vse bo šlo samodejno, na začetku poti bo prejela vsa navodila in dokumente. Za piko na i pa bo, če jo bo ves čas poti spremljala oseba, ki ji zaupa in s katero se odlično razumeta. Nekako tako gredo stvari v našem programu DORA.
Kako pa je pri ženskah, ki si zatipajo tumor ali ga zatipa njihov zdravnik? Vsaka regija in zdravstvena ustanova v Sloveniji imata malo drugačno organizacijo. Medtem ko imamo ponekod centre za bolezni dojk, kjer ženski naredimo diagnostiko, jo obravnavamo na konziliju pred prvim zdravljenjem in na enem mestu opravi vse, imamo tudi pogosto razpršene specialiste. Ti zato med seboj slabše sodelujejo in komunicirajo, ženske se izgubljajo v sistemu, med seboj so neusklajena prehajanja od enega specialista do drugega in čas se izgublja. Kot bi si ženska sama morala organizirati pot do Avstralije. Obiskati več agencij, v eni uredi del poti, v drugi del poti, polete mora uskladiti sama, prav tako prenočišča. In to z zavedanjem, da je resno obolela.
Na Norveškem so naredili zelo zanimivo, pomembno, veliko raziskavo. Uvedli so preventivni program, podoben naši DORI, tako da so najprej uredili in poskrbeli za ustanovitev centrov za bolezni dojk, ki bodo na istem mestu in z istimi ljudmi obravnavali vse ženske z rakom dojk. Ne glede na to, ali bodo raka odkrili v preventivnem programu ali ga bo ženska zatipala sama in poiskala zdravniško pomoč. Šele ko je regija imela povsem usposobljen center za bolezni dojk, so v tej regiji začeli izvajati preventivni program. Najprej so torej sistemsko izenačili pot žensk, ki se jim odkrije rak dojke. Po več letih in ko so v vseh regijah vpeljali spremembe, pa so se lotili raziskave. Zanimalo jih je, koliko so uspešni pri zmanjševanju umrljivosti žensk zaradi raka dojk. Dokazali so, da odkar so ustanovili centre za bolezni dojk in nato vpeljali preventivni program, se je umrljivost žensk zaradi raka dojk zmanjšala. Nato jih je zanimalo, koliko k zmanjšanju umrljivosti pripomore uvedba preventivnega programa in koliko sama reorganizacija centrov za bolezni dojk. Potrdili so, da se je umrljivost enako zmanjšala tako pri ženskah v starostnem obdobju, v katerem se izvaja preventivni program, kot pri ženskah, ki so mlajše ali starejše in ne sodijo v preventivni program. Dokazali so, da če želimo biti kar najbolj uspešni na državni ravni, da bi preprečili, da rak dojk ženskam skrajša življenje, je tako enako pomembno centralizirati obravnavo vseh žensk z rakom dojke v centre za bolezni dojk kot je pomembno uvesti preventivni program.
V Sloveniji imamo tako še veliko dela, saj smo začeli v obratnem vrstnem redu. Uvedli smo odličen preventivni program, kjer delajo vsi potrebni specialisti, usklajeno, avtomatsko, do žensk prijazno. Zanemarili pa smo preostale ženske, ki zbolijo mimo preventivnega programa. Ki jih obravnavajo različni specialisti, tudi takšni, ki ne zadostujejo pogojem dela v programu DORA. Ženske so pogosto prvič zdravljene brez predstavitve na konziliju pred prvim zdravljenjem, kar je osnova za vse oblike raka. Izgubljajo se v sistemu. Nimajo celostne obravnave ter informacijo o bolezni in obliki zdravljenja prejemajo različno, tudi od zdravnikov, ki se ne ukvarjajo specializirano z rakom dojk. Upajmo, da bodo odločevalci in načrtovalci zdravstvene obravnave pri nas prepoznali to pomanjkljivost in vložili vsaj toliko energije in sredstev, kot so jih za zagon DORE, tudi za reorganizacijo in zagon dela centrov za bolezni dojk, ter tako omogočili enakovredno obravnavo vseh žensk z rakom dojk.
