Ko sem se dogovarjala za pogovor z doc. dr. Darjo Pavlin z Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani, sem načrtovala pogovor o debelosti in sladkorni bolezni pri hišnih ljubljenčkih. A njene bogate izkušnje iz veterinarske prakse in živahnega življenja z mačkami so tok pogovora zasukale v vse mogoče smeri. Zapisanih je nekaj najpomembnejših modrosti, ki jih je endokrinologinja, vzrediteljica, certificirana strokovnjakinja s področja vedenja mačk (ISFMAdvCertFB) in članica Zveze felinoloških društev Slovenije ‒ in včasih, kot bi dodala sama, tudi »crazy cat lady« ‒ prijazno delila z menoj.
Hišni ljubljenčki so danes čedalje bolj enakovredni člani družine in čez lužo se že uporablja termin »pet parents« (starši hišnemu ljubljenčku) namesto »pet owners« (lastniki hišnega ljubljenčka). Je čas, da tudi pri nas začnemo namesto »lastnik« uporabljati naziv »starš« oziroma morda bolje »skrbnik«?
Vsi, ki se že nekaj let ali desetletij ukvarjamo z veterino, vidimo razmah trenda, o katerem govorite, in tudi Slovenija gre v smeri odgovornega lastništva, čeprav je seveda še veliko manevrskega prostora za izboljšave. Nekoč so imeli mačke, da so lovile miši, pes pa je bil na verigi in čuval hišo. Mačke niso bile niti cepljene, niso imele dokumentov, dandanes je vse več mačk, ki živijo izključno v stanovanjih in pod nadzorom, manj je necepljenih in nesteriliziranih mačk, tudi nesterilizirane psice so v manjšini. Včasih se s študenti pošalim, da skrbnika pacienta avtomatsko pozabim vprašati, ali je pacientka sterilizirana, ker mi je samoumevno, da so danes vsi sterilizirani in kastrirani, razen seveda vzrejne živali. Na tem področju so se zgodile velike spremembe. Spomnim se, da so, ko sem začela delati v ambulanti, mačke prinesli v plastični vrečki ali žaklju za krompir, dandanes čedalje pogosteje srečujemo mačke, ki pridejo v transporterju, opremljene z vsemi potrebnimi dodatki za varen in do živali prijazen transport. Je pa izraz »pet parenting« zame zelo izzivalno vprašanje, a tudi izraz »lastnik živali« mi ni všeč. Če gre za lastnino, žival postane predmet, kot kolo, ki ga pustiš, da zarjavi, ko ga ne potrebuješ več. Druga skrajnost je lahko starševstvo. Skrbnik se mi zdi primernejši izraz, ker za žival skrbiš in ti je mar zanjo. Sem zagovornik tega, da je žival član družine, ampak da bi dosegala ali celo presegala pomen otroka v družini, to pa se mi ne zdi prav. Ali pa, ko nekateri lastniki nočejo evtanazirati na smrt bolnega ljubljenčka, čeprav vemo, da bo v bolečinah živel še nekaj tednov in crknil. Namenoma uporabljam ta grd izraz, in ne poginil, ker se bo poslovil na grd način, tako, da bo umiral v bolečinah in mukah. Za evtanazijo se ne odločijo, ker »bo MENI preveč hudo, ko ga ne bo več«. Poudarjajo le sebe in svoja občutja. Vsak veterinar se je že soočil s stavkom: »Naredite vse, da bo moj ljubljenček v redu, drugače se bom ubil/-a.« Kakšen moralen, etičen, psihološki pritisk je to na veterinarja! Nekateri ljudje so prestopili mejo, ker so tako bolestno navezani na svojega ljubljenčka. Slišimo celo »če moj pes ne bo v redu, vas bom ubil/-a«, ali pa »vem, kje stanujete«, »počakal/-a vas bom za vogalom«. To poslušamo vsak dan, zato ni čudno, da je veterina ena izmed najbolj samomorilnih profesij na svetu.
To je grozno, saj vendar rešujete njihovega ljubljenčka.
Veterinarji poskušamo rešiti vsako žival, vse so pri nas enakovredne, ne glede na to, kako smo si z lastnikom ali lastnico simpatični. Pa če so z rodovnikom, pasemski, za razstave, iz zavetišča ali mačka, ki jo je nekdo pustil pred našimi vrati. Veste, mačke so v zavetišču izključno zato, ker imajo nevestne lastnike, ki niso poskrbeli zanje.
Doma imam dve britanski mački z rodovnikom in eno iz Društva za zaščito živali Kranj, torej vzeto s ceste. Med njimi je očitna karakterna razlika, ampak nobena mačka ni več ali manj vredna. Za vsako je treba enako dobro poskrbeti in biti odgovoren lastnik. Ljubljenčke imamo, ker nam v življenje prinesejo nekaj pozitivnega, zmanjšujejo naš stres, nas sprostijo, razveselijo, ker želimo skrbeti zanje in se z njimi radi ukvarjamo. Res pa je, da če izbiramo pasme z rodovnikom, lahko približno predvidimo značaj. Britanske mačke so recimo navezane na enega skrbnika in kot ikebane – mirne in lepe obležijo tam, kjer jih pustiš ‒, bengalske mačke so aktivne, plezajo po stanovanju … Pri živalih iz zavetišča po navadi ne poznamo preteklosti, razmer, iz katerih izhajajo one same in njihovi starši, kar jih lahko zaznamuje za vse življenje. Zmotno je prepričanje, da ti bo žival, ki jo vzameš iz zavetišča, večno hvaležna in bosta skupaj živela v ljubezni brez težav. Te živali imajo lahko številne vedenjske probleme in včasih je takšno lastništvo podvig. Na žival vpliva tudi, kaj doživi mama v brejosti. Dokazano je, da denimo stres med brejostjo spremeni delovanje genov mladičev, kar se lahko pozneje v življenju izraža kot težave pri spoprijemanju s stresnimi dogodki in vodi v problematična vedenja, denimo uriniranje zunaj mačjega stranišča.
V priročniku Zdrav kot pes ali mačka (prečrtano riba), ki ste ga uredili skupaj z doc. dr. Tanjo Plavec, ste zapisali, da »odgovoren lastnik« razume potrebe svojega psa ali mačke in se zaveda odgovornosti, ki jih imamo lastniki do svoje živali, skupnosti in okolice, v kateri živijo. Poleg osnovnih dokumentov in označitev, za katera cepljenja mora poskrbeti skrbnik?
Cepljenje psov proti steklini je v Sloveniji zakonsko obvezno; vsi psi po dopolnjenem tretjem mesecu starosti morajo biti cepljeni proti steklini. Priporočena cepljenja so primerna za vse živali, ne glede na to, kje živijo. Tako je za zunanje in notranje mačke priporočeno cepivo proti trem kužnim boleznim, to je mačji herpes, mačji kalicivirus in mačja kuga. Pri psih je to cepivo proti pasji kugi, pasji parvovirozi, kužnemu hepatitisu in kužnemu kašlju.
Je res, da za okužbo z virusom mačje kuge ni potreben stik in se virus lahko v stanovanje prinese s čevlji?
Mačja kuga oziroma parvoviroza, ki je prisotna tudi pri psih kot podoben virus, je zelo odporen virus in zelo dolgo ostane v okolici, poleg tega je za prenos okužbe potrebnih zelo malo virusnih delcev. Lahko se prenaša tudi prek okuženih predmetov ali opreme, neposreden stik ni nujen. Če je mačka izključno notranja, se cepljenje svetuje, ni pa ga treba obnavljati vsako leto. Ne svetujemo cepljenja kar vsepovprek, vsaka žival je individuum. To velja tudi za dodatna cepljenja, ki jih svetujemo glede na to, kje pes ali mačka živi. Primer je cepljenje proti mačji levkozi. Mačka, ki vse življenje živi v stanovanju, ga ne potrebuje, saj je zelo malo možnosti, da bo prišla v stik z boleznijo, če ne živi z okuženim sostanovalcem. Maček, ki je zunaj, še posebej, če ima svoj teritorij, ki ga brani in je veliko v stiku z drugimi mački, pa potrebuje cepljenje.
Tudi proti aktualni leptospirozi obstaja cepivo za pse. Bi morali zdaj bolj spodbujati k tovrstnemu cepljenju?
Treba je poudariti dve stvari, cepivo proti leptospirozi ni učinkovito tako dolgo kot cepivo proti parvovirozi. Večinoma učinkuje leto dni ali manj. Poleg tega ima bakterija Leptospira spp več različic – serovarov in niso vse v cepivu. A ker je leptospiroza zoonoza, torej se prenaša na človeka, je priporočljivo, da se lastniki, ki živijo na poplavnih območjih, posvetujejo z veterinarjem glede morebitnega cepljenja in ga po potrebi predčasno obnovijo.
Medtem ko s cepljenjem lahko preprečimo nekatere epidemije, pa žal tega ne moremo reči za epidemijo sodobnega časa, to je debelost ljudi in domačih živali. Podatki namreč kažejo, da ima že skoraj polovica hišnih ljubljenčkov preveliko telesno težo. Ali veterinarji lastnike opozarjate na to?
Ta kultura pri nas še ni razvita toliko, kot bi morala biti. Seveda pa opozorimo na težavo prevelike teže, če so z njo povezani določene bolezni in zdravstvena stanja. Premalo se zavedamo, da debelost ni estetska težava, temveč resna bolezen, ki zahteva veterinarsko obravnavo. S čezmerno telesno težo so povezane težave s kožo in dlako, z dihanjem, motnje v delovanju gibal, srčno-žilne bolezni, zmanjšana telesna aktivnost in sladkorna bolezen.
Ali debelost lahko povzroči neka bolezen, sterilizacija ali kastracija, napačen »življenjski slog« živali?
In človeka. Če je ljubljenček pretežek, je to pogosto povezano z lastnikom. Ena od redkih bolezni, ki povzročajo debelost, je pomanjkljivo delovanje ščitnice. Kastrirane in sterilizirane živali se včasih zredijo, ker potrebujejo manjšo količino hrane kot pred posegom. Telesna teža se poveča vedno, ko je pri živali določeno obdobje večji vnos kalorij od njihove porabe.
Ampak omejiti hrano lačnim očem psička ali mucka je številnim zelo težko.
Proces načrtovane izgube telesne teže mora biti počasen. Pomembne so manjše količine in namesto da bi mački brikete nasuli v posodico, ji jih raje ponudite v interaktivnem hranilniku, da se mora potruditi, da pride do svoje hrane, in obrok traja dalj časa. Tudi pri psih je treba omejiti kalorični vnos in količino obroka, izbrati primerno hrano in še bolj spodbujati h gibanju, torej fizični in mentalni aktivnosti. Poglejte prostoživeče mačke, ste že videli pretežko? Epidemija debelosti je predvsem med izključno notranjimi mačkami, ki se ne gibajo dovolj. V naravnem okolju maček več kot polovico svojega budnega časa posveti iskanju hrane, torej lovljenju, ki zahteva fizično in mentalno udejstvovanje. Zmotno je prepričanje, da je mačka žival 21. stoletja, ker si jo lahko privoščijo tudi tisti, ki so zaradi službe odsotni od 10 do 12 ur na dan. Mačka, ki nima fizične in mentalne zaposlitve, se lahko od dolgčasa prenajeda. Najlažje ji je ponuditi brikete, le nasujete in se odpravite v službo. V posodi so lahko ves dan, enako »sveži« in vedno na voljo, so pa kalorično najbolj bogati.
Kako pa naj bi se ukvarjali z mačko?
Mačka ni za maratone, temveč ima kratke izbruhe energije čez dan, sledi spanje. Če živi v tako imenovanem umetnem okolju, torej v stanovanju, bi morali vsak dan za kratek čas simulirati njeno naravno okolje in ji omogočiti lovljenje plena, kar pomeni iskanje, zalezovanje in lovljenje. Skrivamo lahko priboljške, se igramo z igračami, ki so na palici ali vrvici, podobno kot ptič v zraku ali miš na tleh. Laserji niso priporočljivi, ker se cikel lovljenja ne konča tako, da mačka nekaj ulovi, fizično prime s kremplji ali zagrize v »plen«. Zaradi prepogoste igre z laserjem lahko pride do frustracij in psihičnih problemov mačke. Če se že igramo z laserjem, naj bo na koncu nagrajena s priboljškom oziroma naj »ulovi« priboljšek.
Kako pogosta je sladkorna bolezen zaradi debelosti pri mačkah in psih?
Sladkorna bolezen pri psih in pri mačkah je zelo različna. Za mačke je tipično, da imajo večinoma sladkorno bolezen tipa 2. Tako, kot pri ljudeh narašča epidemija debelosti in ima vse več oseb sladkorno bolezen, je tudi pri mačkah. Dejavniki so podobni, najpogostejši so prevelika telesna teža, nepravilna prehrana s preveč ogljikovimi hidrati in premalo gibanja. Te mačke so kot ljudje, »couch potato«. Prostoživeče mačke zelo redko zbolijo za sladkorno boleznijo, pri psih pa tega tipa skoraj ne poznamo. Lahko pa pri mački s pravilnim vodenjem bolezni, torej z redukcijo telesne teže, pravilno prehrano z ustrezno količino beljakovin in inzulinom, dosežemo remisijo. Obstajajo različne študije, a če posplošimo, v splošnih ambulantah okoli tretjina mačk doseže remisijo, v visoko specializiranih endokrinoloških ali celo diabetoloških ambulantah za mačke po svetu pa remisijo doseže tudi 90 odstotkov živali. Na RVC (Royal Veterinary College) v Londonu so kliniko za diabetične mačke poimenovali kar Klinika za remisijo diabetesa, ker si pri vsaki živali prizadevajo za to, da dosežejo ozdravitev, ne le nadzor bolezni.
Kateri tip sladkorne bolezni pa je pogostejši pri psih?
Za diabetesom zbolevajo starejši psi, nad pet let starosti in v večini imajo tip 1, ko iz nekega razloga trebušna slinavka ne izloča več inzulina in remisije ni mogoče doseči. K bolezni so nagnjene nekatere pasme, to so samojedi, beagli, pudlji in mali šnavcerji. Poznamo tudi diabetes kot posledico neke druge primarne bolezni, denimo hormonske bolezni, bolezni nadledvične žleze in podobno, ali jemanja določenih zdravil. Pojavlja se tudi pri nesteriliziranih psicah zaradi spolnih hormonov, podobno kot gestacijski diabetes pri ženskah. Za te psice svetujemo sterilizacijo, včasih tudi urgentno, če je psica v času ciklusa, ko so ravni progesterona, ki je krivec za diabetes, zelo visoke. Tako odpravimo vzrok za sladkorno bolezen in pri psici lahko dosežemo remisijo.
Kakšni so prvi znaki sladkorne bolezni?
Lastniki naj bodo pozorni na pogostejše pitje in uriniranje, večji apetit in izgubo telesne teže.
Ko lastnik prepozna znake, pripelje ljubljenčka na pregled. Kako poteka zdravljenje?
Najprej vzamemo urin in kri. Vedno je osnova zdravljenja inzulin in v veterinarski ambulanti lastnika naučimo, kako pripravi odmerek inzulina, ga pravilno vbrizga živali in kako lahko sam doma meri glukozo z merilnikom. Osnova za nadzor bolezni je merjenje glukoze, brez tega ne gre. Vemo, kako neprijeten je za mačko obisk veterinarja, zato sta pogosti stresna hiperglikemija in povišana glukoza v krvi tudi pri mački, ki nima diabetesa. In tako so merilniki za merjenje glukoze doma veliko olajšanje za lastnike in živali.
Kakšno dieto predpisujete pri diabetesu?
Za mačke velja doktrina, da morajo imeti prehrano z visoko vsebnostjo beljakovin in nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov. Če je pes predebel, mu predpišemo diabetično hrano z veliko vlakninami. Če je presuh ali normalne telesne teže, lahko ostane na isti prehrani kot prej. Odmerek inzulina je tisti, ki se prilagodi prehrani, in ne obrnjeno. Pomembno pa je, da sta sestava in količina obeh obrokov v dnevu vedno enaki. Ni dobro, da dobi enkrat brikete, drugič mokro hrano, ker se glukoza različno absorbira.
Najpogostejša in nevarna zapleta diabetesa pri ljudeh sta hipo- in hiperglikemija. Kako nevarna je prenizka ali previsoka raven glukoze pri živalih?
Znaki hipoglikemije so utrujenost, slabotnost, trzanje, tresenje, nekoordinirana hoja, opotekanje. Ko bolezen napreduje, dobivajo epileptičnim podobne napade, ko začnejo veslati z okončinami, se tresti, postanejo neodzivni in padejo v komo. Pri psih lažje prepoznamo hipoglikemijo kot pri mačkah, ki večino dneva tako in tako prespijo. Do prenizke koncentracije glukoze v krvi lahko pride, če živali injiciramo previsok odmerek inzulina, ki preveč zniža glukozo, če žival ni pojedla ustrezne količine obroka ali je bila preveč fizično aktivna. Hipoglikemija je lahko usodna akutno, štejejo minute, hiperglikemija pa »ubija« na dolgi rok, saj žival ne more mesece normalno živeti s tako visoko glukozo v krvi.
Kako naj ob hipoglikemiji ukrepajo lastniki?
Če je mačka ali pes pri zavesti, se mu ponudi obrok. Če je že preveč slaboten in ne more jesti, se mu dlesni lahko namažejo z glukoznim gelom za osebe s sladkorno boleznijo, z marmelado, medom, ker se glukoza lahko absorbira že prek sluznic. Ne svetujemo sladkorne raztopine po brizgi, ker če ni pri zavesti, tekočine ne bo mogel pogoltniti in bo stekla po sapniku v pljuča. Kadar pri ljubljenčku opazite znake hipoglikemije, takoj pomagajte. Včasih ljudje v paniki kličejo in izgubljajo dragocen čas, hitro bo mimo 20 minut, ko bi bila žival že bolje, če bi ji namazali dlesni. Če lastnik dvomi, naj raje ravna, kot da ima žival hipoglikemijo, ker tudi če je nima, bo manjša škoda, če bo nekaj ur raven glukoze malo višja. Bolje to, kot da pride do kome, hujših posledic ali celo pogina.
Katere zdravstvene težave povzroča sladkorna bolezen?
Najpogostejše je vnetje urinarnega trakta, zato je dobro pogosteje preverjati urin in morebitna vnetja. Pri psih se pojavlja tudi katarakta ali siva mrena. A tudi če žival nima težav, svetujemo obisk veterinarja dvakrat na leto. V zadnjem času se več kot polovica lastnikov odloča za uporabo kontinuiranega merilnika. Prilepi se na kožo psa ali mačke, kjer zdrži teden do dva. Naravnost občudujem vse lastnike ali če rečemo skrbnike živali s sladkorno boleznijo, ki tako predano skrbijo za ljubljenčka, hodijo na redne preglede, mu merijo glukozo v krvi, dvakrat na dan aplicirajo inzulin, čeprav se morda bojijo igel.
